Krška jedrska elektrarna je bila odlično narejena

Nuklearna elektrarna v Krškem (Nek) je bila odlično narejena. Življenjska doba te jedrske elektrarne je bila pred kratkim podaljšana, teoretično bi lahko delovala celo osemdeset let. Stroka meni, da je to mogoče zaradi dobre izdelave in odličnega sprotnega vzdrževanja ter modifikacij.

Najprej pogled v zgodovino. Predsednik skupščine SR Slovenije Stane Kavčič in predsednik sabora SR Hrvaške Dragutin Haramija sta oktobra 1970 podpisala sporazum o gradnji jedrske elektrarne. Aprila 1971 je bil objavljen mednarodni natečaj za zbiranje ponudb o gradnji Neka.

Novembra 1971 je bila na podlagi tehnične, komercialne in finančne ocene ponudb za dobavitelja opreme izbrana ameriška družba Westinghouse. Gradnja se je začela in maja 1981 je Nek poskusno začel delovati. Sledili so redno delovanje, nadgradnje in modifikacije. Lani je ministrstvo za okolje izvedlo presojo vplivov za podaljšanje življenjske dobe Neka za dvajset let, to je do leta 2043.

Pogled v sedanjost in prihodnost

Pogled v zgodovino je nujen, da razumemo sedanjost in se zazremo v prihodnost. Jedrska tehnologija je bila v letih od gradnje Neka izboljšana, razvijala se bo tudi v prihodnje, saj EU načrtuje gradnjo več kot desetih jedrskih elektrarn. »Dobro, da je Nek ameriški, ker odlično deluje, in morda mu bomo podaljšali delovanje za še 20 let. Tako da bo lahko deloval šestdeset ali celo osemdeset let, ker je bil odlično narejen,« je za Delo povedal Vojko Volk, svetovalec slovenskega premiera za nacionalno varnost. Si tudi drugo slovensko jedrsko elektrarno ogledujemo v Ameriki, v Westinghousu?

»Po logiki stvari je to smiselno. Če imamo že eno Westinghousovo, je ta v določeni prednosti že zdaj, ker to tehnologijo poznamo in imamo za to že šolane ljudi. Jedrska elektrarna v Krškem sodi med najvarnejše na svetu, katastrofa, kakršna se je zgodila v Černobilu, se tu ne more zgoditi, saj je zaustavitev elektrarne samodejna,« je še povedal Vojko Volk.

Geopolitične razmere so se spremenile in ruska tehnologija je izpadla iz igre. »Vse nekdanje vzhodnoevropske države, ki so do zdaj imele ruske elektrarne, prehajajo na ameriško tehnologijo. Vsak dan lahko v Sloveniji na inštitutih opazite na stotine Poljakov in drugih, ki so jih iz Westinghousa napotili na šolanje, saj je to dolgotrajen proces,« pravi sogovornik.

Realno so za projekt Jek 2 mogoči trije dobavitelji: francoski, ameriški, južnokorejski. »Kdo pa bo dejansko elektrarno dobavil, bo odločila stroka, to je jasno. Realna je tudi možnost, da namesto ene velike zgradimo več malih modularnih, če bi se to izkazalo za optimalno in smiselno,« je povedal Volk.

Izkušnje iz prakse so dobre

Staneta Rožmana, dolgoletnega direktorja Neka, smo vprašali, kakšne izkušnje so imeli z Westinghousom, ki je dobavil tehnologijo za sedanjo elektrarno. »Dobre. Westinghouse je dobavil tehnologijo, ki je, predvsem z vidika varnosti, več kot ustrezna. Vendar ne gre samo za Westinghouse, ki je Neku v štirih desetletjih uspešnega obratovanja zagotavljal ustrezne storitve, kot so dobava opreme, servisi, izdelava jedrskega goriva pod razumnimi komercialnimi pogoji.

Navezava na državo dobaviteljico tehnologije je precej širša. Eno je področje sodelovanja upravnih organov, na katerem ima ameriška NRC zelo razdelan regulatorni okvir in kjer so razviti standardi za vsako področje. Drugo je razvita industrija oziroma dobavna veriga, ki zagotavlja podporo tako približno sto obratujočim jedrskim elektrarnam v ZDA kot tudi tistim, ki so bile zgrajene zunaj ZDA, torej tudi Neku.

Poleg tega se je treba zavedati, da se je Slovenija z državo dobaviteljico jedrske tehnologije hote ali nehote dolgoročno povezala in da gre za strateško pomembno razmerje, kjer se pričakujejo in zahtevajo dolgoročno stabilni odnosi tudi v času morebitnih mednarodnih kriznih razmer. Treba se je zavedati, da je vse, kar v Sloveniji zdaj znamo in premoremo v jedrski energiji, ameriškega izvora,« je povedal Rožman.

Zanimalo na je tudi, kako poteka sodelovanje z dobaviteljem opreme v celotni življenjski dobi elektrarne. »Investitor oziroma elektrarna je in mora biti povezana z dobaviteljem tehnologije od faze priprav na umeščanje v prostor, priprave projektne dokumentacije, pridobivanja gradbenega dovoljenja do gradnje in obratovanja. Poleg podpore Westinghousa pri izvedbi različnih posodobitev in servisov za opremo in izvedbi zamenjave jedrskega goriva ob remontih in ustavitvah je treba posebej poudariti dolgoročno pogodbo, ki jo ima Nek z Westinghousom za izdelavo in dobavo jedrskega goriva.

Ob vsaki načrtovani ustavitvi po osemnajstih mesecih obratovanja mora Nek v jedrsko sredico reaktorja vložiti od 53 do 56 novih gorivnih elementov (od 121 vseh v reaktorju). Podpora Westinghousa je bila vedno na voljo, ko je šlo za zahtevnejša vprašanja,« je opisal Rožman.

So rešitev mali modularni reaktorji?

Sedanji blok jedrske elektrarne v Krškem ima zdaj življenjsko dobo podaljšano do leta 2043, ko bo nuklearka stara 60 let. O novem podaljšanju bo država odločala prav v obdobju, ko se bo predvidoma končevala gradnja drugega bloka oziroma dodatnih kapacitet, če se bo Slovenija odločila za gradnjo manjših modularnih reaktorjev. Tudi zato je zelo pomembno preudarno načrtovanje novih jedrskih kapacitet ter tudi drugih vrst energetskih objektov.

Slovenija ima na tem področju velike težave, kar bo zelo opazno po zaprtju Termoelektrarne Šoštanj. Takrat bo verjetno treba uvoziti več kot polovico potreb po električni energiji in do izgradnje dodatnih jedrskih kapacitet se bo uvozna odvisnost povečevala. Postavlja se tudi vprašanje, kakšna je razlika med enim velikim dodatnim jedrskim reaktorjem in postavitvijo več malih modularnih reaktorjev. Prednost velikega reaktorja je ekonomija obsega.

Če bi drugi blok postavili ob prvem, bi lahko velik del upravljanja vodile skupne službe – če bo drugi blok gradil Westinghouse oziroma bo zgrajen z njegovo tehnologijo, da še dodatno optimira tekoče poslovanje. Vendar pa je za en velik dodaten blok potreben opazen primanjkljaj proizvodnje na ravni celotne države ali celo bližnje regije, kar bi posledično ustvarilo zadostno povpraševanje in s tem polno proizvodnjo jedrske elektrarne.

Če bi se odločili za več manjših reaktorjev, pa bi lahko njihovo gradnjo in delovanje bolj prilagajali potrebam Slovenije. Lahko bi jih postavili bliže industrijskih in urbanih središč, kar bi lahko zmanjšalo izgube v omrežju. Še bolj pomembno pa je, da bi to omogočilo izkoriščanje stranskih produktov, recimo uporabo pare, ki nastaja ob hlajenju, za ogrevanje in industrijsko uporabo. Manj zahtevno je tudi upravljanje prenosnega omrežja in distribucijskih omrežij.

Tudi v primeru izbire modularnih reaktorjev bi bilo verjetno smiselno, da se Slovenija odloči za enega izvajalca investicij. To bi imelo več prednosti že pri sami gradnji. Izvajalec pri gradnji koristi vrsto podizvajalcev, med katerimi je veliko lokalnih podjetij, ali pa se določene dejavnosti celo razvijejo za potrebe investicije.

Z izbiro enega izvajalca teh podpornih dejavnosti ne bi bilo treba ponovno uvajati. Podobno velja tudi pri nadzoru in podpori delovanja manjših modularnih reaktorjev.