»Iz končnih izsledkov je razvidno, da je najcenejši scenarij tisti brez sedanje jedrske elektrarne in drugega bloka, sledi mu scenarij s sedanjo jedrsko elektrarno do leta 2063 z obnovljivimi viri in določenimi ogljičnimi viri, tretji najugodnješi pa je z jedrsko elektrarno do leta 2063 in drugim blokom. V primeru upoštevanja zgolj potrebnih investicijskih vlaganj pa je najbolj ugoden scenarij s sedanjo jedrsko elektrarno do leta 2063 in drugim blokom,« so na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (Mope) povzeli analizo mogočih scenarijev razvoja slovenske energetike, ki jo je že pred dobrima dvema mesecema pripravil direktor Elesa Aleksander Mervar.

Najpomembnejša naloga energetike po podnebni politiki je razogljičenje, čeprav je v zadnjem času v ospredju zanesljivost preskrbe in cenovna konkurenčnost. Najcenejši scenarij tudi predvideva uporabo plina za izravnavo velikih nihanj v proizvodnji sončnih elektrarn, saj tudi Mervar ne pričakuje, da se bo v Sloveniji, kljub visokim subvencijam, začela gradnja vetrnih polj. Plinske elektrarne naj bi imele moč med 500 in 700 megavatov, kar je približno enako moči Teša 6. Tako postavitev naj bi imeli leta 2044, saj je takrat predvidena ustavitev kraške jedrske elektrarne, energetika pa bi takrat morala biti že povsem razogljičena.

Scenarij s stoodstotno proizvodnjo elektrike z OVE po Mervarjevi oceni ni realen. Pri tem je pomembno, da hramba oziroma pretvorba presežkov proizvedene elektrike iz sončnih elektrarn ustvarja velike izgube elektrike. Pri hrambi v baterijah se izgubi 15 odstotkov elektrike, pri črpalnih hidroelektrarnah 25 odstotkov, pri pretvorbi v vodik in nazaj v elektriko pa od 52 do 68 odstotkov.

Veliki vložki

Po investicijskih vlaganjih je tako najboljši scenarij z Nuklearno elektrarno v Krškem (Nek) do leta 2063 in drugim blokom jedrske elektrarne (Jek 2) ter 3250 MW sončnih elektrarn. Drugi najbolje ocenjen scenarij je z Nekom do leta 2063 in brez Jeka 2 ter 7000 MW sončnih elektrarn. Tretja najbolje ocenjena možnost je brez Neka do leta 2063, brez Jeka 2 in z 8595 MW sončnih elektrarn. Prvi scenarij bi stal 24,4 milijarde evrov, drugi 27 milijard, tretji pa 33,6 milijarde evrov. Scenarij s stoodstotnimi OVE je Mervar ocenil na 66,7 milijarde evrov.

Ob upoštevanju delovanja in vzdrževanja pa se zadeve spremenijo. Mervar je upošteval 60-letno življenjsko dobo nove jedrske elektrarne, potrebe za zamenjavo sončnih in vetrnih elektrarn ter baterij. Drugih tekočih stroškov OVE nimajo, jedrska elektrarna pa mora menjavati gorivo. Scenarij brez Jeka 2 in brez Neka bi do leta 2063 stal 35,7 milijarde evrov, scenarij brez Jeka 2 in z Nekom bi stal 38,3 milijarde, scenarij z Jekom 2 in Nekom 53,9 milijarde, scenarij s stoodstotnimi OVE pa 85,9 milijarde evrov.

Nadzor nad vso proizvodnjo

Mervar je Mope predal še nekaj pomenljivih predlogov. Takoj bi bilo treba začeti projekt podaljšanja življenjske dobe Neka do leta 2063. Tako bi ohranili stabilno, polno amortizirano proizvodno enoto s pasovno proizvodnjo in relativno zelo nizkimi stroški proizvedene elektrike, ki bi v prvih 20 letih zniževali tudi stroške Jeka 2. Mervar predlaga usmeritev spodbud v koncentrirana polja sončnih in vetrnih elektrarn.

Predlaga tudi zakonsko določilo, da je treba ob naložbi v OVE obvezno vložiti tudi v baterije, poleg tega bi morale imeti vse te elektrarne možnost daljinskega upravljanja, da bi jih operaterji omrežja po potrebi lahko izklopili. V primeru gradnje Jeka 2 bi investitorje obremenil s tarifo za nadomestne vire za sistemske rezerve. Mervar bi poleg tega reformiral sistem s petimi elektrodistribucijskimi podjetji, najraje tako, da bi bil Eles edini operater, tako prenosnega kot distribucijskega omrežja. Agenciji za energijo pa bi dal nalogo, da pripravi 20-letno projekcijo gibanja omrežnine, v zvezi z izbranim scenarijem. »Deležnike je treba seznaniti, da 'zeleni prehod' pomeni precej višje tarife za uporabo elektroenergetskega omrežja, tarife se bodo morale povišati za 50 odstotkov in več v prihodnjih treh ali štirih letih,« pravi Mervar.

Premalo ljudi

»V zadnjih letih se je po več desetletjih začela evropska renesansa jedrske tehnologije, saj je v določenih družbah dozorelo spoznanje, da je delovanje elektroenergetskega sistema brez stabilnih proizvodnih virov skoraj nemogoče, če že je, pa je zelo drago,« piše Mervar v analizi, v kateri ugotavlja, da je nujna gradnja plinskih elektrarn. Zato pričakuje uvedbo ustreznega finančnega mehanizma oziroma prispevek pri računih za elektriko.

Pri potrebni nadgradnji omrežja Mervar prepoznava dve največji tveganji, nezadostnost lastnega kadra v vseh elektrodistribucijah, delno tudi v Elesu, in nezadostno razpoložljivost zunanjih izvajalcev, pa tudi pomanjkanje denarja. Glavnino tega bodo morali v obliki višjih tarif za uporabo omrežij prispevati končni porabniki elektrike. »Nesporno je, da višja ko bo moč razpršenih proizvodnih enot OVE in bolj ko bodo te razpršene, višja bodo vlaganja v omrežje in višja bo potreba po dodatnih močeh plinskih enot, s tem pa bo višja tudi tarifa za uporabo elektroenergetskega omrežja,« še dodaja.