Videti je, da postaja militarizacija družbe normalno stanje

Očitno smo ljudje skozi evolucijo razvili lastnosti, ki omogočajo moralno in fizično preživetje v spreminjajočem se okolju. Ena izmed takšnih lastnostih je polariziran pogled na svet, »zatiskanje oči«, filtri, ki nam odstranijo neprijetna dejstva, ki vplivajo na naše ugodje, udobje, da lahko živimo življenje s čisto vestjo, ne glede na realno stanje v naši okolici, ne glede na morebitno trpljenje drugih, degradacijo okolja ali splošno sprejete norme v določenem prostoru in času. Skratka, normalizacija in sprejemanje deviacij in ekscesov.

Naša generacija srečnežev, ki se je rodila dolga leta po drugi svetovni vojni, si je in si še zatiska oči o sicer navidez obskurnih problemih. Zatiskamo si oči o mesni prehranjevalni verigi, kjer »filtriramo« neznosno trpljenje drugih živih bitij zgolj zaradi kulinaričnega ugodja, ki ga poskušamo opravičiti z zdravstvenimi argumenti. Zatiskamo si oči pred romsko problematiko, ki jo opravičujemo s »saj so sami krivi, ker so drugačni«. Zatiskali smo si oči ob izbrisu desettisočev »nenaših«, ki jih je z našim glasom postavljena demokratična oblast deportirala ali spravila na rob preživetja. Zatiskamo si oči pred tisoči ljudi na robu preživetja, ki svojo prihodnost stavijo na eno karto in se odpravijo tudi z majhnimi otroki iz toksičnega ali življenju neprimernega okolja na pot iskanja prihodnosti. Ne vidimo tisočev utopljenih v Sredozemlju, ne vidimo trupel v Kolpi ali pretepenih in ponižanih na naših »svetih« mejah.

Zatiskamo si oči pred globalnimi okoljskimi problemi, ki včasih udarijo tudi naše sosede s poplavami, plazovi, vetrolomi, neurji. Če prizadenejo nas, zahtevamo pomoč, kot da sami nismo krivi, kot da ne razumemo, da naše ugodje in udobje zahtevata davek okolju in posredno nam. Zatiskamo si oči ob prijetnem prasketanju dišečih bukovih drv v kaminih in pečeh urbanih neprevetrenih dolin, zatiskamo si oči ob inhaliranju tobaka, potrošniški histeriji, ob neznosnem tovornem prometu, ki prenašajo produkte našega ugodja in udobja.

Oči so si zatiskali Nemci ob holokavstu, zatiskajo si jih Izraelci ob očitnem genocidu nad Palestinci, nekaj kilometrov od njihovega udobja in ugodja.

Pri zatiskanju oči ali hoteni nevednosti, kot to poimenuje filozof Tomaž Grušovnik, nam pomagajo veliki manipulatorji, ki se na videz borijo za naše ugodje in udobje.

S prihodom norcev, psihopatov na oblast v ZDA ob asistiranju podobnih narcisov na vzhodu Evrope in pri nas se diskurz o problemih, kot so mesna industrija, okoljske grožnje, kajenje, begunci ..., prestavlja v malikovanje oboroževanja. Orožje je biznis, krepi BDP, posredno standard volivcev, pa še za našo varnost je menda uporabno. Le kdo ne bi bil navdušen!

Zatiskamo si oči o mesni prehranjevalni verigi, kjer »filtriramo« neznosno trpljenje drugih živih bitij zgolj zaradi kulinaričnega ugodja, ki ga poskušamo opravičiti z zdravstvenimi argumenti. FOTO: Jože Suhadolnik

Tudi v Sloveniji prihaja debata o oboroževanju na prve strani medijev. Vrstijo se članki nekaterih novinarjev tudi v uglednih medijih, ki so že kar posvojili Trumpovih mimogrede navrženih pet in več odstotkov BDP za investicije v orožje. Vlada že razmišlja, da bi zgornjo mejo dveh odstotkov do leta 2030 povečali. Situaciji primerno podjetniška srenja že striže z ušesi. Oblikujejo oboroževalna združenja, kot na primer Gois (Grozd obrambne industrije Slovenije), ki bodo znala porabiti ogromna sredstva, ki jih sproščajo norci z militantno govorico. Če bosta slovenska vlada in parlament resnično podlegla oboroževalni histeriji, ki jo diktirajo veliki z velikimi interesi, potem bo v Sloveniji na voljo skoraj štiri milijarde javnih sredstev. Ker denar nima barve in okusa, ne smrdi, večini le prijetno diši, si lahko predstavljamo, da interesentov, ki bodo tako ali drugače za denar »branili domovino«, ne bo malo. Kljub temu da se v času vojne ponavadi poimenujejo vojni dobičkarji. Navsezadnje so se tudi za Hitlerjev režim »žrtvovala« znana podjetja, kot so Audi, BMW, Bayer, Allianz, Continental, Esso, Lufthansa, Ford, Zeiss, Kodak, Opel, Siemens in številna druga, kjer jim je vonj denarja zameglil razum in objektivno realnost.

Namen orožja je jasen: uveljavitev interesov s silo, včasih tudi za ceno življenj davkoplačevalcev, ki financirajo izdelavo. Ne moremo ga razdeliti na agresorsko in obrambno. Ko je izdelano, je na voljo trenutni oblasti, da s silo uveljavi svoje načrte. Načrti in interesi oblasti nikoli niso v skladu z interesi vseh prebivalcev. Demokratična oblast je prepričana, da deluje v interesu večine in si zato lahko privošči uporabo orožja tudi proti svojim drugače mislečim manjšincem. To smo lahko videli že na ljubljanskih ulicah v času pandemije. Nenazadnje se je to videlo v času druge svetovne vojne, ko je orožje v rokah Slovencev pobijalo druge Slovence. Zdaj, ko bodo oborožili tudi ultralahka brezpilotna letala z vrhunsko merilno tehnologijo, bo to seveda še veliko lažje.

Tudi mitologija uspešne obrambe majhnih državnih entitet je zgrajena s pomočjo zatiskanja oči, namenskih zavajanj in manipulacij s strani oblasti, političnih strank in posameznikov. Že iz ultralahkega, kaj šele iz potniškega letala se vidi, da se majhna država nikoli ne more toliko oborožiti, da bi lahko ubranila lastne interese pred velikimi agresorji. To bi moralo biti vsem nam jasno že pri plebiscitarni osamosvojitvi. Majhne države se lahko vojaško ubranijo agresorja zgolj s povezovanjem, čeprav je v svetu pohlepa in privatne lastnine, v svetu, kjer se podirajo mednarodne inštitucije, ki naj bi varovale minimalne etične in pravne standarde, precej naivno pričakovati, da bodo na primer Francozi ali Angleži, Nemci ali kdor koli drug branili slovenske interese. Imperialna preteklost teh držav in njihova sedanja politika sta precej povedni. Še bolj naivno je prepričanje, da smo v zvezi Nato kljub tektonskim spremembam in norcem na položajih še vedno varni. Lahko nas prisilijo, da zapravimo celoten BDP za orožje, pa bo naša varnost še vedno odvisna od njihovih interesov.

Nekaj bi se vendar lahko naučili iz triletne ukrajinske morije, kjer so oblasti v Kijevu in večinski narod verjeli, da jim bosta Amerika ali Evropska unija iskreno prijateljsko pomagali v boju proti ruskemu agresorju. Slej ko prej pridejo na plano goli interesi in hladni računi. ZDA so že snele rokavice, države EU jih bodo kmalu.

Edino »orožje«, ki ga lahko majhne države učinkovito uporabijo za obrambo državljanskih interesov, je pametna diplomacija, demilitarizacija in krepitev civilne zaščite. Oboroževalna histerija pa je bencin za »gašenje« okoljskih problemov.