Šport kot dejavnik preprečevanja medvrstniškega nasilja

V zadnjem obdobju posamezni mediji prinašajo novice o nedopustnem vrstniškem nasilju. To je zelo raznoliko in se širi preko družbenih omrežij, prehaja v vrstniške skupine in šole ter postopno, v očeh nekaterih, postaja celo družbeno sprejemljivo. To seveda nikoli ne sme biti.

Negativne učinke televizijskih serij z demonstracijo nasilja, ki spremlja najstniško rast in zorenje, dopolnjujejo naši lastni primeri medvrstniškega nasilja. To se dogaja celo med dekleti, kar je bilo do nedavnega bolj ali manj »sprejemljivo« obračunavanje le med fanti. Še bolj seveda izstopajo primeri, ko se več najstniških nasilnežev »spravi« nad eno samo šibkejšo sošolko ali sošolca. To so ne le povsem nesprejemljiva asocialna vedenja takih posameznikov ali posameznic oz. manjših skupin, marveč tudi družbeno povsem nesprejemljiva dejanja.

Iz posameznih poglavij obče, razvojne in mladinske psihologije izhajajo posamezna spoznanja o telesnem, psihičnem, socialnem in duševnem razvoju mladih deklet in fantov. To so v bistvu mladostnice in mladostniki, ki imajo pravico iskati in si tudi »priboriti« mesto pod soncem v sodobnem globalnem svetu. Vendar pa mora biti ta razvojna pot zorenja, ki vodi k odraslosti, skladna z družbenimi normami in vedenjskimi načeli, ki veljajo v civiliziranem svetu.

Kot vemo, se vse začne v družini in nadaljuje po razvojni vertikali od vrtcev preko osnovnega in srednjega šolanja do fakultetnega izobraževanja. Na nobeni od teh razvojnih etap ni sprejemljivo in ni dovoljeno uravnavanje medvrstniških odnosov s kakršnim koli nasiljem. Pri tem mislimo na verbalno, psihično, telesno oz. v sodobnem svetu tudi na spletno nasilje. Nekateri, najbrž je to manjšina, uporabljajo splet za nesprejemljiva, žaljiva in pritlehna obračunavanja z vrstnicami oz. vrstniki.

Negativne učinke televizijskih serij z demonstracijo nasilja, ki spremlja najstniško rast in zorenje, dopolnjujejo naši lastni primeri medvrstniškega nasilja. FOTO: Shutterstock

Znano je, kakšna je oz. bi morala biti vloga sodobnih družin pri vzgoji in oblikovanju otrok in mladostnikov na poti v svet odraslosti. Najstniki oz. adolescenti bi morali iti v življenje brez vedenjskih odklonov, stranpoti in nasilja. Hkrati naj bi imeli izdelan sistem vrednot ter splošno sprejete etične in moralne norme.

Med posameznimi dejavniki, ki lahko v določeni meri prispevajo svoj delež k urejanju medsebojnih vrstniških odnosov ter odnosov v družbi nasploh, je tudi šport. Šport kot razvojna civilizacijska pridobitev številnih ljudstev in narodov nosi s seboj predvsem mir in miroljubnost. V njegovem jedru so še zdrava tekmovalnost, visoka gibalna omika, tovarištvo v boju, »fair play«, dolgotrajno in neskaljeno prijateljstvo ter nepozabna doživetja. Celotno dogajanje v športu in vse, kar je z njim povezano, pa mora biti brez kakršnegakoli nasilja. Najgloblji smisel športa je v njegovi humani vrednosti, v nenasilni komunikaciji ter v medsebojnem spoštovanju in sporazumevanju.

S pravilno izbranim športom ali športi, ki so skladni z interesi mladih ter z uveljavljanjem sodobnih pedagoških načel in izbranimi metodami vodenja, se vzgaja mlade generacije. Pri tem v nobeni fazi pedagoškega oz. trenažnega procesa ne sme biti niti sledi kakšnega verbalnega, psihičnega ali telesnega nasilja.

Humani in s širokimi strokovnimi znanji podkovani športni strokovnjaki predstavljajo temelj dela z mladimi. Pri tem ne gre le za njihova biološka znanja, marveč tudi za prepletanje pedagoških in psiholoških védenj s širšimi sociološkimi oz. družbenimi razgledi, ki oblikujejo mlade ljudi v uravnotežene in pokončne osebnosti. Ob vsakodnevnem pedagoškem oz. trenerskem delu morajo biti v ospredju medsebojno sodelovanje, razumevanje in spoštovanje. Uspešni športni pedagogi, kineziologi oz. športni strokovnjaki vidijo v vsakem svojem gojencu, varovancu ali članu ekipe Človeka, pisano z veliko začetnico. Vsem pa pomeni kakršnokoli nasilje tujek v telesu, ki ga je treba nemudoma odstraniti.

Šport mora biti v vseh svojih vsebinskih različicah, torej šolskem športu, rekreativnem športu (športni rekreaciji) in vrhunskemu športu, onkraj nasilja vseh vrst. FOTO: Blaž Samec

Šport mora biti v vseh svojih vsebinskih različicah, torej šolskem športu, rekreativnem športu (športni rekreaciji) in vrhunskemu športu, onkraj nasilja vseh vrst. Ko se v športu pojavi nasilje, šport preneha biti vrednost oz. vrednota sama po sebi, zato se kot tak spremeni v svoje nasprotje. Slehernemu pravemu športniku, ne glede na to, v katero starostno kategorijo spada, kakšnega spola je in na kakšen način se z njim ukvarja, je vsako nasilje tuje in že od vsega začetka povsem nesprejemljivo.

Če torej v teoretičnih športnih oz. kinezioloških modelih prisegamo na začetek vzgojne poti v družini in šele nato v šolah in klubih, potem naj bi na osnovi vsega zapisanega športu v družini morali dati največji poudarek. Ali z drugimi besedami, šport in raznolike športne dejavnosti naj bi vgradili v temelje te osnovne celice naše širše družbene skupnosti. Zato upravičeno pričakujemo, da bodo z gibalno mavrico in v športnem duhu vzgojeni otroci ne le nosilci zdravega življenjskega sloga v kasnejših obdobjih življenja, marveč tudi glasniki nenasilja in zdravih humanih človeških odnosov.

Naj torej sklenemo z mislijo našega že pokojnega profesorja sociologije športa, ki je neomajno verjel v oblikovalsko moč športa mladih generacij, v njegovo humano vrednost, brez vrstniškega nasilja in nasilnih dejanj, ki v celoti opredeljujejo to človekovo ustvarjalno dejavnost. Naše preprečevanje medvrstniškega nasilja naj se torej začne v družini, šport pa nam pri tem lahko izdatno pomaga.