Je medvrstniško nasilje le izraz odnosov med odraslimi?

Unicef poroča, da približno polovica najstnikov med 13. in 15. letom v šoli in njeni okolici doživlja medvrstniško nasilje. To se dogaja že več let po vsem svetu, tako v bogatih kot v revnih državah. Gre za fizično obračunavanje in ustrahovanje vrstnikov, ki se v razvitih državah izvaja tudi z uporabo spleta. Medvrstniško nasilje vodi »žrtve« v depresijo in v skrajnih okoliščinah celo v samomor. Ko poročajo o strelskih pohodih mladostnikov po šolah v ZDA, se zgrozimo. Ko se je strelski pohod zgodil v Srbiji, je zavedanje o tem problemu nenadoma postalo osrednja tema tudi pri nas. Kaj narediti, da bi zaščitili otroke? Se je treba o problemu pogovarjati ali pa potrebujemo nov zakon? Ali pa je bolje slediti ZDA, ki je v marsičem naš vzornik, in uporabiti predlog Trumpa, da je treba oborožiti učitelje, ki naj bi bili takoj sposobni ustreliti napadalca?

Pogovor

V vseh šolah se je treba pogovoriti o medvrstniškem nasilju. Navodila, kako se z otroki o tej temi pogovarjati, dajejo Unicef, vlada, nevladne organizacije in številni pedagogi. Za večino otrok je to odličen pristop, saj goji zavedanje mladih, da medvrstniško nasilje ni sprejemljivo.

Študije kažejo, da se otroci iz permisivnega okolja manj zavedajo, kje so meje sprejemljivega vedenja. Ali bi bilo treba problematičnega otroka, ki noče razumeti, da obstajajo meje, kaznovati tako, da bo kazen »vzgojna« in si bo želel, da ga nikoli več ne doleti? Ali pa se je bolje pogovarjati in za otroka iskati opravičilo v težkih razmerah doma? Po tihem postane nasilnež junak, ki ga želijo nekateri vrstniki posnemati, ko vidijo, da se mu nič ne zgodi in na pogovoru pri šolski psihologinji dobi bonbone.

Novi zakon

Zakone potrebujemo zaradi nekaj posameznikov, ki drugače nočejo razumeti pravil skupnega življenja. Tako mora biti tudi v šolah. Ko se Unesco že več let ukvarja z vprašanjem nasilja med mladimi, opozarja, da mora država imeti »trden pravni okvir za boj proti ustrahovanju, šolskemu nasilju in nasilju nad otroki«. A kako postaviti tak pravni okvir? Predlog so pripravili ravnatelji, ki se s problemom spopadajo vsak dan.

Dr. Saša Prešern. FOTO: Uroš Hočevar

Mislim, da bi zakon moral omogočiti ravnateljem dovolj avtonomije tako, da sami določijo pravila za šolo, ki jo vodijo. Naj imajo možnost, da zaščitijo svoje učitelje. Naj jim bo na preprost način omogočeno, da odstranijo iz šole najhujše učence in dijake. Bolje en učenec ali dijak manj, kot celotni razredi, v katerih zaradi posameznika trpi učni proces in so zastrupljeni medvrstniški odnosi ali celo kaj hujšega. Predvsem pa naj zlahka preženejo iz šole agresivne starše in njihove odvetnike.

Pomembno vprašanje je, kdaj je treba začeti preprečevati medvrstniško nasilje. Ali naj se odvračanje od nasilja med vrstniki začne že v vrtcu, ko otrok prvič drugemu vzame iz rok igračo, s katero se ta igra? Ali bi se morala vzgojiteljica takoj jasno in odločno odzvati? Otroci se zelo hitro naučijo, kaj je v posameznem okolju meja, ki je ne smejo prestopiti. Če tega otroka ne naučimo, bo svojo nasilnost razvijal naprej in jo vse bolj uporabljal v medsebojnih odnosih. Za vse anomalije velja, da pozneje ko jih začnemo zdraviti, manjša je možnost za ozdravljenje.

Morda potrebujemo dva zakona. Tisti del, ki govori o redu in omejevanju medvrstniškega nasilja, naj bo napisan po »nareku« tistih, ki se vsak dan ukvarjajo s to problematiko v razredu. Del, ki govori o prenovi učnega procesa, pa zahteva primerjavo z dobrimi praksami. Morda je zgled lahko Finska, kjer imajo učitelji veliko avtonomije in z manjšim številom ur dosegajo odlične rezultate. Učni načrt se mora prilagajati razvoju. Ali mora v višjih razredih šola narediti prenovo iz ustanove, na kateri se otroci učijo dejstva, v ustanovo, kjer se naučijo (skupaj) reševati probleme, tudi z orodji umetne inteligence, na primer chatgpt, in kako razbrati lažne novice na spletu?

Spremeniti vrednote v družbi

Prav je, da obsojamo agresijo, a zakaj pri tem veljajo dvojna pravila? Številni srednješolci opazijo dvoličnost Zahoda, da »svojih« nikoli ne obsoja. »Našim« je »dovoljeno« bombardirati tuje dežele, pobijati civiliste in v vojnah uničevati svet. Ali je res pomembno predvsem to, na kateri strani si? Za morijo v Iraku, še prej za morijo v Vietnamu, pozneje v Afganistanu, Libiji, Siriji, Palestini in še kje, je »našim« vse odpuščeno. Le kakšen zahodni intelektualec si še upa izreči, da če bi Mednarodno kazensko sodišče v Haagu uporabilo enaka merila za vse, potem bi vsi ameriški predsedniki po drugi svetovni vojni končali na takem sodišču. Nekateri mladi razumejo tak svet kot svet, v katerem si moraš najti prave zaveznike, pa ti je dovoljeno vse.

Ali je medvrstniško nasilje le odsev nasilja med odraslimi? Celo nekateri upokojenci so vulgarni in pobalinski. Tudi politiki že dolgo ne pozivajo k dialogu in prenehanju nasilja med nasprotniki, ampak pozivajo k zmagi nad sovražnikom in k več orožja. Otroci lahko vsak dan spremljajo, kako odrasli nočejo dialoga z drugače mislečimi in sobivanja različnih. To, da so v takih odnosih tudi žrtve, smo se odrasli in otroci navadili. Ali je mlad morilec v Beogradu delal kaj drugega kot »zmagal« nad svojimi sovražniki?

Morda se moramo zamisliti nad sedanjim ozračjem v družbi, ki poziva le k zmagi in je do drugače mislečih vulgarna ter nasilna. Mladi vidijo odrasle, ki pozivajo k (državljanski) vojni in ustvarjajo laži, ter njihovo dvoličnost. Šolarji so ves čas soočeni z nasiljem med odraslimi, ki vodi v uničenje sveta pod pretvezo, da je to demokracija.

**

Dr. Saša Prešern, raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.