Psihologi nasprotujemo širjenju posnetkov, kazanju na ključnega »krivca«

Zadnje tedne beremo, poslušamo in gledamo poenostavljene in večkrat senzacionalistične medijske prispevke o nasilju med mladimi. V Društvu psihologov Slovenije (DPS) nasprotujemo širjenju posnetkov nasilja, kazanju s prstom na ključnega »krivca« za domnevno vse več nasilja. Dejavniki medvrstniškega nasilja so raznovrstni. Poenostavljene razlage, zakaj se je zgodilo, špekulativno in senzacionalistično poročanje o nasilnih dejanjih in prikazovanje posnetkov izvajanja nasilja so lahko škodljivi, saj to zviša verjetnost normaliziranja reševanja nesporazumov ali pridobivanja vrstniške pozornosti z nasiljem in posnemanja nasilnih vedenj. Takšno medijsko poročanje nikogar ne opolnomoči za preprečevanje nasilja. Nasprotno, sproža predvsem nemoč, strah in dvom o strokovnem preventivnem delovanju.

Več represije in policije ni ustrezen odgovor na val nasilja

Prednostna naloga pri odzivanju na medvrstniško nasilje je zaščita otrok in mladostnikov, ki nasilje doživljajo. Pri tem vzgojno-izobraževalne ustanove potrebujejo tudi možnosti za kaznovanje otrok, ki izvajajo nasilje, vendar pa represivni ukrepi ne smejo biti prevladujoč način obravnave nasilja.

Veliko medvrstniškega nasilja (ali vsaj njegovih skrajnih manifestacij) je mogoče preprečiti s kontinuiranim, sistematičnim in reflektiranim prizadevanjem za podporne in kakovostne odnose in vključujoče skupnosti, torej z razvojno-preventivnim delom v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Treba je ves čas spremljati vsakodnevno dogajanje v vrstniških skupinah in otroke podpreti v situacijah, ko morajo v izjemno raznolikem kontekstu vrtčevskega ali šolskega oddelka na kolikor je mogoče neizključujoč način usklajevati različne želje, cilje, potrebe in perspektive.

Ker so med pandemijo covida-19 take aktivnosti umanjkale, otroci pa so bili na spletu še bolj izpostavljeni različnim vsebinam, tudi nasilnim, ki jih niso reflektirali, in tudi sovražnemu govoru, nas njihova zmanjšana zmožnost uravnavanja čustev ob nesporazumih ne sme presenečati.

Kaj pa če bi se to zgodilo v tvojem razredu?

Ob pojavu nasilja se lahko ustrezno odzovemo šele, če vemo, kaj točno se je dogajalo in kdo vse je bil vpleten. Prizori medvrstniškega nasilja, ki jih vidimo, so drobci kompleksnih vrstniških dinamik; pri svojih zaključkih o dogajanju, na katerem bomo temeljili vzgojno delo (vključno s kaznovanjem), smo najpogosteje odvisni od tega, kar so nam otroci in mladostniki pripravljeni zaupati. Velikokrat se zgodi, da kaznujemo le tiste, ki so pri prikrivanju nasilnega vedenja manj spretni. Žal v praksi postopki razreševanja konfliktnih situacij pogosto tudi krepijo viktimizacijo tistih, ki so deležni nasilja ali so tem pomagali oziroma se kakorkoli drugače izpostavili zanje.

V medijskem poročanju smo večkrat zasledili tezo, da medvrstniško nasilje povzročajo predvsem otroci z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami. Večina tistih, ki pri nasilju sodelujejo, to v veliki meri počne, ker je nasilno vedenje nagrajeno s strahospošto­vanjem vrstnikov in dvigom statusa v družbi. Pri otrocih in mladostnikih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami, ki so zelo majhna skupina z izrazito brezobzirnim vedenjem, nizko zmožnostjo empatije, odsotnostjo obžalovanja in občutkov krivde in ki jih tudi ne skrbi, kakšne posledice bo imelo njihovo vedenje zanje, se kazen ne kaže kot učinkovito vzgojno sredstvo.

Raziskave nasprotno kažejo, da pretirano strogo in kaznovalno starševstvo brezčutne poteze le še okrepi, medtem ko pred izvajanjem nasilja varovalno deluje, če starši oziroma skrbniki ter vzgojitelji in učitelji z vzgojno zahtevnim otrokom vzpostavijo topel in podporen odnos. Za to pa potrebujejo neobsojajočo in podporno psihoedukacijo, ki jim pomaga pri spoprijemanju z občutki nemoči in željo po umiku iz odnosa. Medijsko širjenje prepričanja, da gre za otroke, ki se jim ne da pomagati, lahko pripomore k temu, da taki otroci in njihove družine ne dobijo potrebne pomoči.

Podpiramo strokovno podprte krizne intervencije ob nedavnem dogodku, tudi dan nenasilja in strpnosti, ki ga je šolam odredilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Dodajamo pa, da preprečevanje medvrstniškega nasilja in drugih vzgojnih težav v vzgojno-izobraževalnem sistemu ni stvar ene intervencije, ampak zahteva stalno, kontinuirano in reflektirano vzgojno delovanje od prvega trenutka, ko otrok vstopi v vzgojno-izobraževalni sistem. Tudi ko se nasilje že zgodi, lahko to le redko reši en sam pogovor, ampak gre za dolgotrajno procesno delo, ki mora biti tudi strokovno evalvirano.

Preprečevanje nasilja naj bo zato del vsakodnevnega vzgojnega delovanja. Pri šolski prenovi bi morali to upoštevati in načrtovati dejavnosti, namenjene krepitvi oddelčne skupnosti, razvoju pripadnosti skupini, solidarnosti in sprejemanju drugih. Vztrajati je treba pri spoštljivi komunikaciji tudi v primeru nestrinjanja. Vzpostavljati je treba jasne dogovore in meje. Otrokom moramo biti odrasli s svojim načinom delovanja ob vsakodnevnem sodelovanju v vzgojno-izobraževalnem okolju in odzivanju na obremenjujoče situacije zgled, po katerem se bodo lahko ravnali.