Šola naj ostane prostor vzgoje in izobraževanja

Odprta razprava o medvrstniškem nasilju na skupni seji obeh parlamentarnih odborov, pristojnih za področje izobraževanja, mladine, notranjih zadev in lokalne samouprave, 19. maja 2023 v državnem zboru, je pokazala, da je javni diskurz o tej žgoči družbeni temi večinoma usmerjen v šolski prostor. Med izstopajočimi je največkrat omenjen primer medvrstniškega nasilja blizu nekega nakupovalnega središča. Nauk zgodbe opozarja, da omenjena problematika presega pojmovne in prostorske razsežnosti šolstva, kar hkrati postavlja pod vprašaj stališča, po katerih je medvrstniško nasilje primarno problem ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Da je ta enostranski pristop k obvladovanju medvrstniškega nasilja napačen, dokazuje tudi nedavna odločitev vlade, s katero je ustanovila posebno skupino za proučitev učinkovitosti obravnave vseh vrst nasilja v družbi (Hočevar, B. Za boljšo obravnavo žrtev nasilnih dejanj, Delo 1. junij 2023).

Obvladovanje nasilja v družbi, vključno z medvrstniškim nasiljem, ni primarna naloga šolstva, ampak državne politike in sistema javne varnosti. Pri obvladovanju nasilja s tako izrazito stopnjo nevarnosti ni šolskih počitnic in odmorov. Šolski sistem primarno vlaga v učenje in osebnostni razvoj otrok. Z vzgojo in omiko, kot v Nikomahovi etiki piše Aristotel, otroke nenehno spodbuja, da v vsakdanjem življenju ravnajo tudi iz plemenitih nagibov. V tem smislu je utemeljeno pričakovati, da šolstvo skupaj s starši dolgoročno skrbi za dobro in odvračanje otrok od nasilja.

Šole morajo sicer imeti jasne usmeritve za povečanje odpornosti proti nasilju in drugim odklonskim ravnanjem, vendar so te skladne s šolsko avtonomijo in področnimi predpisi praviloma prilagojene njihovemu notranjemu, delovnemu in učnemu okolju. Z notranjim sistemom odpornosti mora biti vzpostavljena tudi učinkovita podpora žrtvam. V odnosu do zunanjega okolja se notranji sistem odpornosti prekriva z zunanjim, ki deluje v širšem družbenem okolju in javnem prostoru. Skupni okvir notranjega in zunanjega sistema odpornosti proti nasilju in kriminalu je državna politika nacionalne varnosti, ki z normativno integracijo vrednot demokratične, pravne in socialne države od vrha navzdol povezuje pristojne državne organe vse do lokalne ravni in občinskih nosilcev javne varnosti. Ministrstvo za notranje zadeve, ne ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je torej pristojno, da s kakovostno politiko javne varnosti na podlagi zanesljivih varnostnih ocen, podprtih z dokazi, pripravi strateške smernice za usklajen odziv države in lokalne samouprave proti nasilju in kriminalu.

Na lokalni ravni je za preprečevanje in usklajen odziv proti pojavom, ki ogrožajo javno varnost, vključno z medvrstniškim nasiljem, prvi pristojen občinski svet. Ta na predlog župana sprejema in najmanj enkrat na leto preverja uresničevanje programa varnosti, s katerim mesta in občine določajo politiko in akcijske ukrepe javne varnosti na svojem območju. Smernice ministrstva za notranje zadeve podrobno razčlenjujejo postopek, kako je treba z občinskim programom varnosti prepoznavati in obvladovati varnostna tveganja. Zakon določa, da se program varnosti pred obravnavo na občinskem svetu uskladi s predpisi, programskimi dokumenti ministrstva za notranje zadeve in policije ter realnimi potrebami javne varnosti v lokalnem okolju.

Spet smo pri vprašanju, kje so razlogi, da državni organi in organi lokalne samouprave ne spoštujejo lastnih predpisov. Če pogledate, na primer, magnetogram omenjene seje delovnih teles državnega zbora za področje izobraževanja, mladine, notranjih zadev in lokalne samouprave, boste v besedilu zapisnika seje zaman iskali razpravo katerega od uradnih predstavnikov 212 občin, kako občinski sveti in župani pripravljajo, sprejemajo in uresničujejo program javne varnosti, skladno z zakonom torej opravljajo svoj del uradne dolžnosti pri obvladovanju medvrstniškega nasilja in kriminala v lokalnem okolju.

Pregled občinskih programov varnosti, ki so po posameznih občinah dostopni na spletu, prav tako ne bo pokazal ravno pretirane zagnanosti in usklajenosti pri obvladovanju medvrstniškega nasilja. Za vzgojne in izobraževalne ustanove pa vemo, da so prostorsko in varnostno vpete v občinski javni prostor in varnostne razmere lokalnega okolja. Programi seveda niso edino merilo, kako občine skrbijo za varnost na svojem območju. So pa sistemski kazalnik, kako občine skupaj z državo ravnajo pri spoštovanju zakonskih določb in usklajevanju javne varnosti v lokalnem okolju. Večina občinskih programov varnosti, dostopnih na spletu, je sicer zastarela in že več let ni posodobljena, vendar tudi medvrstniško in drugo nasilje v lokalnem okolju ni od včeraj.

V svoji vlogi so občinski programi varnosti neposredno povezani z lokalno demokracijo in vključevanjem prebivalcev, da tudi sami z uporabnim znanjem občanske znanosti in izkušnjami z varnostnimi izzivi v vsakdanjem življenju lokalnega okolja pripomorejo k povečanju odpornosti mest in občin proti nasilju in kriminalu. Če bi samo ta del, ki je z istim namenom vključevanja prebivalcev predviden z omenjenimi smernicami ministrstva za notranje zadeve, primerjali, denimo, s kampanjo Združenih narodov o povečanju odpornosti v pametnih mestih in skupnostih (UNDDR, Making cities resilient 2030: My city is getting ready. Is yours?) ter s taksonomijo Sendajskega okvira z mednarodnimi smernicami za obvladovanje tveganj podnebnih sprememb, naravnih in drugih nesreč, bi lahko bila Slovenija s svojim modelom javne varnosti na lokalni ravni zgled v svetovnem merilu. S tem potencialom lokalne demokracije in odprte občanske znanosti seveda ni mogoče računati, če se zakonska pooblastila, uradne naloge z obveznostmi države in lokalne samouprave pri pripravi občinskih programov javne varnosti od prvega dne naprej »outsourcajo« zasebnikom in profitni dejavnosti. Profit pred demokracijo in zdravo pametjo, na kateri sloni občanska znanost, je svet pripeljal do tega, kar zdaj v strahu za golo preživetje občutijo revni, čedalje bolj pa tudi bogati.

Kar je med spremljanjem omenjene seje parlamentarnih odborov v pozitivnem smislu vzbudilo pozornost pri preprečevanju in odvračanju medvrstniškega nasilja v praksi, je bil nastop predstavnika policije. S prikazom operativnega policijskega dela in strokovne podpore šolskemu osebju za zgodnje prepoznavanje varnostnih groženj je zajel tako aktivnosti naše policije kot primerjalne izkušnje iz sodelovanja s policijami v državah EU in ZDA. Ob tem je presenetljivo dvigovanje obrvi najvišjih nosilcev javnih funkcij v državi proti navzočnosti policije v okolici šol. Kdor misli, da lahko obvladovanje medvrstniškega nasilja prepusti le civilni družbi in laični javnosti, hazardira z življenji in varnostjo otrok.

Z vso razsežnostjo problema bi se morali vsi skupaj bolje zavedati, da medvrstniško nasilje ne prihaja iz šolskih klopi, ampak se v šolskem prostoru kaže kot ogledalo družbe. Otroci se s tem ne rodijo, temveč se z vso družbeno patologijo zgledujejo po odraslih. Strokovnjaka in visokošolska pedagoga Aleš Bučar Ručman in Ajda Šulc v prispevku Medvrstniško nasilje: koraki za uspešno soočanje in preprečevanje iz leta 2020 nazorno opisujeta, zakaj je nasilje v šolah le odmev širšega družbenega prostora. Povezava med nasiljem in šolo je veliko bolj zapletena in zažrta v družbeno tkivo kot medvrstniško nasilje v horizontalnem razmerju učenec – učenec. Med vzroki za nasilje v družbi so družbenopolitični procesi, ne le posamezniki.

Posplošeno kritiziranje vzgojnega in izobraževalnega sistema, učiteljev in staršev medvrstniškega nasilja ne bo odpravilo. Razpravo o tem je treba od ministrstva za vzgojo in izobraževanje preusmeriti v skrbno pretehtano iskanje širokega družbenega soglasja za povečanje odpornosti proti vsem vrstam nasilja in kriminala z usklajenim delovanjem sistema javne varnosti na državni in lokalni ravni. Šola pa naj ostane prostor vzgoje in izobraževanja z vso potrebno avtonomijo učiteljstva.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.