Od zdravnika do zdravnika: koliko še lahko prenese pacient?

Med skoraj desetmesečno stavko zdravnikov smo se naposlušali argumentov, obtoževanj in floskul z vseh strani. Teorij, kako bi rešili naše zdravstvo, je nič koliko. Praksa, ki so ji izpostavljeni mnogi bolniki, je (tudi) takšna, kot jo bom opisala.

Pacientki se je na hrbtu naredila boleča notranja tvorba, ki je splošni zdravnik ni mogel sam odstraniti, zato jo je z napotnico poslal k specialistu. Gospa je glede na kraj bivanja seveda najprej poklicala v Splošno bolnišnico Izola (SBI), kjer so ji povedali, da takih posegov ne opravljajo. Potem je poskusila srečo v šempetrski Splošni bolnišnici Nova Gorica, kjer bi prišla na vrsto šele drugo leto. Ker zaradi hudih bolečin gospa ni mogla niti spati niti opravljati vsakdanjih opravil, je hočeš nočeš poklicala zasebno samoplačniško ambulanto, kjer so jo naročili čez dobre tri tedne z opozorilom, da bo poseg stal 200 evrov. V tem času se ji je tvorba še zagnojila, antibiotik ji ni pomagal, bolečine in nevšečnosti so bile iz dneva v dan hujše. Končno je dočakala dan D, ko je popoldne šla na naročen poseg k zasebniku, kjer pa je zdravnik ugotovil, da je vsa stvar gnojna in rekoč, da zaradi tega ne more narediti ničesar, zalepil gazo nazaj – ter zaračunal 120 evrov. Za našo »elito« je to seveda drobiž, sploh če ga zaslužiš v nekaj minutah, a za posameznike »amorfne gmote«, kar upokojenci s povprečno (nizko) pokojnino tudi so, to ni malo denarja. Nekaterim lahko predstavlja celo razliko med biti lačen ali biti sit. In če je človek kljub vsem zdravstvenim zavarovanjem, ki jih plačuje vse življenje, še pripravljen odšteti 200 evrov za poseg, ki ga bo končno odrešil muk, mu plačilo le 80 evrov manj za ugotovitev, da se ničesar ne da narediti, lahko res močno dvigne pritisk. Na vprašanje, kaj naj zdaj naredi, je zdravnik gospo enostavno poslal nazaj k splošnemu zdravniku ali na urgenco v SBI. Po dolgem razmisleku se je tja nejevoljna in skeptična tudi odpravila, zavedajoč se svoje »neurgentne« situacije, saj je ta trajala že skoraj mesec dni. A je imela vsaj tukaj srečo. V množici ljudi z razbito glavo in drugimi poškodbami, bolnih otrok in drugih res urgentnih bolnikov je sicer čakala skoraj tri ure (kar je še malo), a na koncu je naletela na prijazno mlado specializantko, ki se ji je kljub neznosni gneči res posvetila – kljub gnojnemu vnetju ji je tvorbo izrezala, česar njen stanovski kolega nekaj ur prej ni mogel narediti. Da je krog perfektno sklenjen, je zdravnik iz zasebne ambulante zaposlen v SBI, kjer, kakor smo lahko prebrali na začetku, teh posegov v rednem delovnem času sploh ne opravljajo.

Kdo je tu nor? Ali je gospa res morala trpeti en mesec bolečin? Je to lekcija za vse druge paciente, da gredo s svojimi problemi kar na urgenco, čeprav ta poka po šivih? Na urgenco, kjer medicinsko osebje v nepredstavljivih razmerah opravlja svoje poslanstvo za veliko nižjo plačo kot sočasno njihovi kolegi za prav tako nepredstavljivo visoke zneske v zasebnih ambulantah? In iz katerih zdravniki paciente, ki so jim pravkar zaračunali 120 evrov za nič, pošiljajo svojim zdravniškim kolegom na urgenco v svojo matično ustanovo? Kakšno sporočilo je to za zdravnike? In kakšno za bolnike? Resnično bi rada slišala strokovno razlago za to, milo rečeno, čudno situacijo.