Bolnika je treba vrniti k izbranemu zdravniku

Približno tridesetletna gospa je konec junija, bil je četrtek, zbolela, dobila je vročino, mrzlico in se slabo počutila. V nedeljo opoldne, to je četrti dan od pojava simptomov, se je odločila za zdravniški pregled na splošni nujni medicinski pomoči. Tam prizadetosti bolnice niso ugotovili in so jo brez posebnega ukrepanja odposlali domov. Čez dva dni, to je v torek, se ji je pojavilo tiščanje za prsnico. V torek sredi noči je še drugič iskala zdravniško pomoč na urgenci. Tokrat je bila obravnavana na internistični prvi pomoči. Ugotovljeno je bilo, da nima več vročine.

Zdravniki so ocenili, da je povsem neprizadeta in brez odstopanj od normale pri telesnem pregledu. Opravili so rentgenogram prsnih organov in ta je bil brez posebnosti. Ker so laboratorijski izvidi odkrili nekoliko povišan D-dimer v krvi bolnice, so indicirali računalniškotomografsko angiografijo pljučnih arterij in ta je pri bolnici izključila trombembolijo. Pljučni volumni so bili ob pregledu normalni. Ker pa so se za nekaj odstotkov izboljšali po inhaliranju hitrega olajševalca, so bolničino stanje opredelili za astmo in ji predpisali redno dnevno zdravljenje z inhalacijskim kortikoidom ter po potrebi ob težavah tudi inhaliranje hitrega olajševalca. Po dveh mesecih so ji priporočili še specialistični pregled pri regionalnem pulmologu.

Kot vidimo, je bolnica vso svojo zdravstveno obravnavo samoiniciativno opravila na urgenci. Tudi moramo opaziti, da njena zdravstvena obravnava na urgenci pravzaprav ni bila potrebna. Zakaj se gospa ni konzultirala s svojim osebnim zdravnikom? Kot je pojasnila, zato, ker ni bil dosegljiv, da bi jo primerno hitro pregledal, poleg tega ji menda ne bi tako hitro opravil vrste preiskav, kot so ji jih na urgenci.

Slaba dosegljivost izbranega zdravnika je po navedbah marsikaterega bolnika kar pogosta problematika. Zlasti se pritožujejo nad njo na ljubljanskem območju. Telefonska ali elektronska komunikacija ne nadomestita osebnega stika z bolnikom in zdravnikovega pregleda bolnika.

Če je bila bistveno slabša dostopnost zdravnika ob pojavu epidemije covida-19 lansko pomlad razumljiva, pa v zadnjem obdobju ni več tako samoumevna oziroma škodi odnosu bolnika z izbranim zdravnikom.



Ta in podobni primeri nedvomno prispevajo k splošno poznanim preobremenitvam naše zdravstvene urgence. Pri tem pa se moramo zavedati, da urgenca ne more nadomestiti bolnikovega izbranega zdravnika, saj ne zagotavlja sledenja bolnika. Diagnostično in terapevtsko rešuje le trenutno stanje bolnika in svetuje, kako naprej pri bolniku, ter ga ne naroča na kontrolo stanja oziroma ne zagotavlja njegovega kontinuiranega nadzora, ki naj bi ga izvajal izbrani zdravnik.

Izbranemu zdravniku njegova slaba dostopnost omogoči, če smo malo zajedljivi, da se izogne vsem akutnim prizadetostim svojih bolnikov, za katerih reševanje sta zlasti potrebni znanje in odločanje za ukrepanje.

Kako vrniti bolnika k izbranemu zdravniku?

Ni lahka naloga.

Splošno znano je, da je sistem izbranega zdravnika šepal že pred epidemijo. Znana je problematika velikega pomanjkanja specialistov družinske medicine, ki ni od včeraj, ter njihove preobremenitve z administriranjem in prekratko odmerjenim časom za posameznega bolnika. Ne nazadnje pa tudi preslabega vrednotenja njihovega prispevka k družbi. Zaradi svojih kompetenc so ključni pri obravnavanju bolnikov. Ali se svoje pomembnosti zavedajo?

Nesorazmerno dolga čakalna doba na osebni pregled pri nekaterih izbranih zdravnikih kaže na izroditev osnovnega poslanstva družinskega zdravnika, ki bi moral biti bolniku dobro dostopen. Ni prav, da se bolniki, kot v opisanem primeru, triažirajo sami.
Gospe ne moremo obsojati! Delovala je tako, kot je bilo po njeni presoji zanjo najprimerneje. Poskusila je vstopiti v sistem izbranega zdravnika, ki pa ni bil primerno dostopen, in pomagala si je, kot si je.

Ne moremo pa takega samotriažiranja bolnikov podpirati. Konec koncev je tudi za skupnost predrago.

In smo spet pri vprašanju, kdo in kako naj bi preprečeval neprimerno dolge čakalne dobe pri izbranem zdravniku oziroma kako te zaznane sistemske odklone nadzirati in jih korigirati? Če se moramo sprijazniti s čakalno dobo za operacijo kolka, pa se ne smemo sprijazniti s ponekod celo nekaj tednov dolgimi čakalnimi dobami za pregled pri izbranem zdravniku. Zdravstveni sistem in odgovorni zanj bi morali omenjeni odklon opaziti in čakalne dobe pri izbranem zdravniku v dobro bolnikov in tudi delovanja obstoječega zdravstvenega sistema omejiti.

***
prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.