(GOSTUJOČE PERO) Merjenje zdravja in učinkovitosti zdravstvenega sistema

Vsi, ki smo se v preteklosti trudili prispevati k spremembam v zdravstvenem sistemu, se zdaj soočamo z dilemo: ali naj obupamo in prepustimo to nalogo naslednjim generacijam ali pa se poglobimo v razloge, zakaj nam ni uspelo niti premakniti smeri te ladje, imenovane javno zdravstvo. Kaos v terminologiji, ki jo uporabljamo v razpravah, je očiten; izrazi se uporabljajo preveč pavšalno, brez jasnega soglasja o njihovem pravem pomenu, kar kaže na pomanjkanje resnične volje, da bi se dogovorili o tem, kaj sploh želimo doseči.

Zdravniki ne bi smeli biti tiho

Za boljšo predstavo naj pojasnim, da je javno dostopno zdravstvo sistem, v katerem so zdravstvene storitve financirane iz javnih virov. Po ustavi mora zagotavljati za vse državljane neprekinjeno zdravstveno oskrbo, ki mora delovati po principih evropske ureditve. V idealno urejenem sistemu se ne bi smeli niti spraševati, ali lahko državljan poišče pomoč za svojo zdravstveno storitev, kjerkoli mu jo znajo nuditi – to bi moralo biti samoumevno.

Pred nekaj dnevi sem naletel na objavo na družbenih omrežjih, ki se je začela s trditvijo, da se 44 odstotkov poročenih parov loči. Takšna statistika nas po principu obratne psihologije neizogibno spodbudi k razmisleku – je poroka tvegana odločitev? Naša intuicija nas morda vodi k sklepu, da bi se morali temu koraku izogniti. In če se ozremo na preostalih 56 odstotkov parov, ugotovimo, da se njihova skupna pot konča s smrtjo. Kaj torej izbrati? Ali se sploh splača poročiti, če je izhod v vsakem primeru neizogiben?

A ključ ni v vprašanju cilja, temveč v sami poti. S kom bi želeli prehoditi to pot, da bi bila vsak dan polna novih izkušenj in radosti? Navsezadnje je bistveno, da izberemo nekoga, s komer bomo uživali v vsakem trenutku skupnega življenja.

Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS. FOTO: Osebni arhiv

Podobno kot pri pisanju člankov in analiz našega zdravstvenega sistema trditve pogosto podkrepijo s številkami, da bi jim dodali večjo verodostojnost. Vprašanja, kot so: kdo financira sistem, kdo plačuje stroške in kdo ustvarja izgubo, so gotovo zelo pomembna. Vendar pa dosedanji integralni rezultati, zlasti v zadnjih nekaj letih, niso prinesli nobenih oprijemljivih izboljšav, ki bi jih lahko merili z objektivnimi metodami. Poglejmo zgolj primer čakalnih vrst.

Lahko pa se soočimo z drugo realnostjo in ugotovimo, da zdravstveni sistem, kot mrtva riba, plava s tokom reke, ki je neoperativen, neprilagodljiv razmeram in brez znakov sprememb, ki bi nakazovale na izboljšanje delovnega okolja v prihodnosti.

Kljub številnim, večinoma subjektivnim trditvam, je jasno, da javno mnenje izraža globoko nezadovoljstvo s stanjem v zdravstvu. Dejstvo, da se ključni akterji, kot so javni zavodi in koncesionarji, prepirajo glede plačil, kaže na to, da niti regulator niti plačnik ne uveljavljata svojih pristojnosti za izboljšanje sistema, ki bi moral biti prvenstveno naravnan na zadovoljstvo državljanov – plačnikov javnih storitev v skladu z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

In kaj lahko storimo, da se premaknemo z mrtve točke? Kako lahko posameznik prispeva k izboljšanju zdravstvenega sistema? Tukaj se pojavlja resna težava, kajti zdravstveni sistem običajno potrebujemo v akutnih situacijah; in takrat se pokaže, kaj v resnici morda še deluje. Res je, da če se, denimo, prenavlja kirurška urgenca, se iz Medvod namesto v UKC Ljubljana zapeljemo v kakšno periferno bolnišnico, vendar lahko trdim, da v urgentnih centrih dežurajo kompetentni zdravniki z vso potrebno diagnostiko in ustrezno terapijo. Za zdaj so v največjih bolnišnicah še prisotni tudi dežurni radiologi. Ko je zdravje resno ogroženo, posameznik nima možnosti vplivati na potek dogodkov, saj je povsem odvisen od delovanja zdravstvenega sistema. Takrat ni možnosti za odločanje ali prilagoditve – vse je osredotočeno na nujno reševanje trenutne situacije.

(KOMENTAR) Kdo bo plačal zamujene spremembe v zdravstvenem sistemu?

Kaj pa dolgoročno? Ali obstaja kakšen vzvod, ki ga lahko uporabi vsak posameznik, ki morda bere ta zapis? Ko razmišljam o tem, se vedno poigravam z mislijo, da se lahko tudi iz pepela rodi nov feniks. Vendar bi pepel sedanjega zdravstvenega sistema verjetno vseboval preveč življenj, kar je nesprejemljivo. Zato je moje priporočilo sledeče: menim, da bi morali začeti celovito meriti učinkovitost slovenskega zdravstvenega sistema, kar bi moralo neposredno vplivati na plače tako na zavarovalnici kot tudi na ministrstvu za zdravje in nato naprej po celotnem sistemu, vključno z bolnišnicami.

Moje priporočilo tebi, dragi bralec, pa je, da začneš danes meriti svoje zdravje na najbolj objektiven način. Pomembno je, da kot posamezniki začnemo dojemati, da je zdravje – tako telesno kot duševno, ključno za vse vidike našega življenja. Prav tu moramo začeti javni diskurz o tem, kaj si lahko kot državljani privoščimo in kaj je za nas v tem trenutku nujno. Začeti bi morali s preventivo, ki je v resnici najcenejša in najučinkovitejša oblika intervencije. Če že v osnovnih šolah začnemo učiti o zdravi prehrani in telesni aktivnosti, lahko preprečimo srčne infarkte pri 40-letnih direktorjih startupov, ki so ob skrbi za družino in kariero pozabili na lastno zdravje, dokler ni stres udaril nazaj.

Naš zdravstveni sistem moramo prenoviti tako, da okrepimo prvo obrambno linijo – primarno zdravstveno varstvo, ki vključuje specialiste družinske medicine, pediatre, ginekologe in urgentne centre. Ti deli sistema morajo delovati usklajeno: če bo primarni sistem učinkovit, bodo tudi urgence delovale bolje in obratno. Kot državljani imamo pravico zahtevati strokovno obravnavo takrat, ko jo potrebujemo. To pomeni, da mora biti kakovost zdravstvenih storitev merljiva in zagotovljena na najvišji ravni. To pa ne pomeni, da mora biti dežurni zdravnik vedno na voljo čez cesto za izdajo recepta za antibiotik ali antidepresiv, ki ga nato prevzamemo v najbližji lekarni, oddaljeni 30 kilometrov (še posebno ker je ponoči odprtih le 12 lekarn, medtem ko je dežurnih zdravnikov več kot 50).

Pomembno je tudi razumeti, da mora vsaka splošna bolnišnica že po zakonu zagotavljati prisotnost internista, kirurga, anesteziologa, pediatra in ginekologa. Toda ključno je, da se kot stroka na državni ravni dogovorimo, kaj naše finance dejansko omogočajo in česa ne. Prazne obljube, da bo vse dostopno, ko boste to potrebovali, se lahko hitro razblinijo v vetru, ki ga prinese jesenski jugo čez pokopališče.

***

Boštjan Kersnič, dr. med., v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik Odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.