Nujno potrebujemo fundacijo za starejše

V naši državi se otrokom nikoli ni slabo godilo. Seveda je med njimi bilo in je še mnogo takih, ki živijo v pomanjkanju in bedi, pa vendar v njihovem imenu in za njihov blagor delujejo različna društva in ustanove. Zveza prijateljev mladine obstaja že dolgo, lansko leto je bila ustanovljena Zveza Anita Ogulin, tudi Unicef je prisoten in pred kratkim je predsednica države Nataša Pirc Musar ustanovila Fundacijo Alma, ki se je zavezala, da bo skrbela za otroke od A do Ž, svojem poslanstvu pa so dodali tudi nekaj skrbi za starejše.

Menim, da bi morala država resno pristopiti tudi k formiranju samostojne fundacije izključno za starejše.

Starejši so v naši državi zelo prezrta in prezirana skupina ljudi. Politika zanje skrbi edino pred volitvami, saj so njihovi glasovi lahko odločilni. Zavedamo se, da mnogi živijo v človeka nevrednih razmerah, da so bolni, da ne morejo do zdravnika, da so sami in osamljeni, žalostni in brez prihodnosti ... Živijo na robu družbe, nemalokrat zaničevani in brez denarja. Med njimi so tudi tisti, ki živijo v domovih za starejše, ki so bili primorani zapustiti domače ognjišče in se podati v neznano, v upanju na bolje čase. Čas je, da se jim zagotovi nekaj dodatne varnosti in pozornosti, saj živijo v težkih razmerah, psihično obremenjeni, brez ustrezne podpore in družbe. Nujno bi se bilo zavzeti za izobraževanje (kot v primeru mladih) ustreznega kadra, ki bi usvojil znanje, kako pomagati starejšim. Izobraževanje učiteljev za pomoč mladim je usvojilo že enajst šol. Torej, zakaj ne bi tudi starejši dobili možnost boljšega življenja v domovih širom države s pomočjo spremljevalcev oziroma »družic«? Za starejše bi morali poleg fundacije ustanoviti še samostojno institucijo, saj se v stiski ne morejo zanesti na nikogar. Država in društva upokojencev jim niso v veliko pomoč in niso referenca za njihove težave. Varuh starejših bi bila dobra izbira.

Kako realizirati in doseči, da se politika zazre vase in prizna, da starejši potrebujejo našo pomoč? Kje so enakopravnost, enakost pred zakonom, kje so človekove pravice?

Torej, išče se pokrovitelj, mecen, dobri človek ali več njih, nekdo, ki mu je mar, da tudi starejše iztrgamo iz krempljev sodobne sebičnosti. Naša dolžnost je, da jim osmislimo dan, da jim bo vsako novo jutro res dobro jutro.

Zato, politiki, predsedniki in predsednice, poskrbite, da se stiske, starizem in vsa ponižanja starejših v naši družbi končajo za vedno.

In v razmislek še to: Imamo zavetišča, ki so postala nekakšni depoji za živali, ki smo se jih ljudje naveličali. Mnogokrat pa se zdi, da imamo tudi domove, ki postajajo depo za starejše, saj nimamo časa zanje ali pa se jih celo sramujemo.