V društvu Srebrna nit si že dolgo prizadevate za ustanovitev samostojnega varuha pravic starejših. Zakaj menite, da je ta potreben?

Res je, že v letu 2019 smo prvič predlagali ustanovitev posebnega organa ali službe v okviru varuha človekovih pravic, ki bi skrbel za pravice starejših. Vsi odgovori so bili ali negativni ali pa, da bodo zadevo proučili. Nato pa se ni zgodilo nič. Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje smo poudarili, da ob dolgoletnem spremljanju starejših spoznavamo njihove težave in opozarjamo na njih, pa se največkrat nič ne zgodi oziroma so rezultati premajhni.

»Preveč kršitev je v domovih za starejše, predvsem v zadnjem času, ko je kadrovska stiska prešla vse razumne meje. To se kaže v zdravstveni negi in oskrbi stanovalcev, zniževanju standardov, ki že tako niso optimalni. To je resen problem, ki pa ne more biti edini izgovor za slabšanje kakovosti oskrbe,« meni Irena Žagar. FOTO: osebni arhiv

Okrogla miza je opozorila na sistemske pomanjkljivosti, ki starejše omejujejo ali celo diskriminirajo pri uresničevanju njihovih pravic. Menili smo, da trenutno varstvo pravic starejših ni zadostno in tudi ne dovolj učinkovito ter da je ta vprašanja treba nemudoma začeti reševati. Ker v vseh teh letih ni bilo zaznati bistvenega napredka na tem področju, menimo, da delna in prehodna rešitev, ki se je nakazovala kot možnost, da bi pri varuhu človekovih pravic vzpostavili posebno službo oziroma namestnika za to obširno področje dela, ne bi bila zadostna rešitev.

S katerimi nalogami bi se ukvarjal?

Naloga varuha pravic starejših bi bila skrb za urejen in stabilen položaj starejših. Nanj bi se lahko obračali starejši sami ali njihovi sorodniki oziroma zastopniki v primerih diskriminacije, nasilja, kršitve pravic, zanemarjanja, izkoriščanja in drugih negativnih pojavov. Poleg tega bi bila njegova naloga skrb pri pripravi predpisov, povezanih s populacijo starejših, ki je najštevilnejša v naši družbi.

To velja zlasti pri pravicah s področja zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter socialnega varstva. Pozornost bi moral usmeriti na zapletene administrativne postopke za uveljavljanje teh pravic, si prizadevati, da bi bili starejši seznanjeni z njimi in da bi jih s čim manj ovirami tudi uveljavili. Njegova pomembna naloga bi bila seznanjanje starejših in njihovih bližnjih z možnostmi, ki so na voljo, da bi bilo njihovo zadnje obdobje življenja dostojno, vredno človeka.

Kakšne pristojnosti bi moral imeti varuh pravic starejših, da bi lahko učinkovito delal?

Njegove pristojnosti bi bile pomoč posamezniku s tem, da varuje starejše v stikih z državnimi in drugimi organi, zlasti pa z nosilci javnih pooblastil, svetuje posameznikom, preverja uresničevanje zahtev posameznikov, daje pobude za spremembe predpisov, opozarja na odklone v ravnanju naštetih organov in v družbi.

Zakaj menite, da ne bi bila dovolj posebna služba pri varuhu človekovih pravic?

Ugotavljamo, da se problemi in težave vsa pretekla leta kopičijo, iz dneva v dan jih je več. Zelo malo so se v teh letih izboljšale razmere za starejše. Menimo, da bi varuh starejših, čigar naloga bi bila samo skrb za starejše, lahko bistveno bolj pripomogel k izboljšanju stanja na vseh področjih, povezanih s starejšimi, saj se ti problemi po vsebini velikokrat razlikujejo od problemov drugih skupin.

Na katerih področjih so pravice starejših najbolj kršene?

Ne moremo reči, da so vedno kršene, mnoge težave se pojavijo zaradi razvoja, ki mu starejši ne morejo vedno slediti. Tako je problem za starejše, ki jih pestijo številne kronične in druge bolezni, dostopnost zdravstvenih storitev, zlasti ob dolgih čakalnih dobah, naročanje na zdravstvene storitve, ki je digitalizirano in s tem največkrat težavno za starejše, ki pogosto nimajo pametnega telefona; vprašanje pa je tudi, ali znajo uporabljati aplikacijo, ki je temu namenjena. Problem je pomanjkanje kontakta z osebnim zdravnikom, saj mu ne morejo osebno predstaviti svojih težav, marsikaj tudi pozabijo. Ob osebnem stiku pa jih zdravnik lahko vzpodbudi, da si ustvari celotno sliko.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Velik problem je revščina, zlasti med starejšimi samskimi ženskami. Potrebna je večja prisotnost centrov za socialno delo na terenu. Vemo, da so jim bile z različnimi zakoni naložene dodatne naloge, veliko administrativnih, časa za pregled terena pa pogosto zmanjka. Ljudje pa ostajajo sami za štirimi stenami, velikokrat v pomanjkanju. Zato je nujno okrepiti in izboljšati terensko službo. Veseli smo obljube ministra Mesca, da bo za najrevnejše, ki izpolnjujejo pogoje za zagotovljeno vdovsko pokojnino v nespornih primerih postopek izpeljan po uradni dolžnosti ter da je rok za uveljavljanje pravice podaljšan. Tako je več možnosti, da do te pravice pride več ljudi in se njihovo finančno stanje izboljša.

Preveč kršitev je v domovih za starejše, predvsem v zadnjem času, ko je kadrovska stiska prešla vse razumne meje. To se kaže v zdravstveni negi in oskrbi stanovalcev, zmanjševanju standardov, ki že tako niso optimalni. Problem ponekod so tudi neprimerno sestavljeni jedilniki in neprimerno pripravljena hrana. To je resen problem, ki pa ne more biti edini izgovor za slabšanje kakovosti oskrbe, pogledati je treba tudi organizacijo dela in poiskati možnosti za izboljšanje stanja.

Ali ste že dobili odziv na svojo zadnjo pobudo?

Čeprav smo pobudo naslovili na vsa ministrstva, med katera je porazdeljena skrb za starejše, in na druge, smo dobili odgovor le od varuha človekovih pravic Petra Svetine. V obširnem odgovoru je med drugim opozoril, da razdrobljenost funkcij lahko vodi k manjši prepoznavnosti in pomenu institucije. Meni, da ustanavljanje posameznih samostojnih varuhov za posamezne skupine ni prava pot.