Nov zakon o zdravstveni dejavnosti ni rešitev

Nov zakon o zdravstveni dejavnosti sploh ni potreben, saj je dosedanji povsem ustrezen in so zaradi spremenjenih razmer potrebne morda samo dopolnitve in nekatere spremembe – tudi zato, ker ga zakon o delovnih razmerjih povsem zadosti dopolnjuje. Tako povsem jasno opredeljuje konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo. Obe pa sta ob tako dolgih čakalnih dobah v zdravstvu popoln anahronizem.

Slovenija ni nobena izjema, saj se s krizo zdravstva stalno spopadajo tudi nam primerljive države. In problem ni samo denar, ampak tudi ali pa predvsem pomanjkanje medicinskega kadra, medicinske opreme, prostorskih zmogljivosti in sposobnega menedžmenta. Namesto o krizi zdravstva je torej treba govoriti o krizi vodenja in upravljanja, kar pa je v našem zdravstvu stalnica. A kot da še ni dovolj slabo, se sprejemajo ukrepi oziroma kar ukazi brez sodelovanja medicinske stroke. Prepogosto pa se pozablja, da to nismo samo zdravniki. Prehitro in ne dovolj usklajeno reševanje problemov nikoli ne prinese nič dobrega.

Razmere v zdravstvu so pričakovana posledica potreb ljudi, razvoja medicine in staranja prebivalstva. Poleg krize vodenja pa je glavni razlog za nakopičene težave zastarel zavarovalniški sistem, ki ne more slediti potrebam, željam in tudi ne zahtevam pacientov. Naj omenim samo programe za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki (Svit), na dojki (Dora) in materničnem vratu (Zora), s katerimi odkrijemo veliko predrakavih in rakavih bolezni, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Obeta se še preventivni program za odkrivanje raka pljuč. In ni javnega zdravstvenega sistema, ki bi v razumnem času lahko »obdelal« vse te bolnike, ker nima dovolj ne kadrovskih ne prostorskih in ne materialnih kapacitet. So pa še druge dejavnosti, ki presegajo zmogljivosti javnega zdravstva. Zato moramo vključiti vse kadrovske zmogljivosti, ne pa da z nesmiselnimi ukrepi omejujemo delo tistih, ki znajo, hočejo in zmorejo več delati.

Če bi bila razlaga za razmere v zdravstvu tako preprosta, češ da je glavni razlog za krizo dvojno delo (popularno, nizkotno in žaljivo imenovano dvoživkarstvo), in to seveda izključno zdravnikov, bi bila rešitev zelo enostavna. Trditve, ki preplavljajo medije in jih politiki ter celo nekateri zdravstveni delavci vztrajno ponavljajo, kažejo na nepoznavanje delovanja sistema, predvsem pa razmer v osnovnem zdravstvu. Predvsem pa je zaskbljujoče, ker ne ponujajo boljših rešitev. Ob doslednem razmejevanju med delom v javnih zavodih in izven njih pa nas res čakajo veliki problemi. Posledica bo, da bo večina pacientov »navalila« na javne zavode, kar je edino logično, ali pa bodo prisiljeni odhajati v tujino, kar se tudi dogaja že sedaj. In kaj potem? Zopet bomo na dolgo in široko ugotavljali, kako se je sicer dober eksperiment sfižil, pa tako dobri so bili nameni.

Na osnovi izkušenj trdim, da je dopolnilno delo zdravnikov rešitev in ne problem. Zato bi bilo celo smiselno, da bi zdravniki iz bolnišnic občasno delali v osnovnem zdravstvu ali specialističnih ambulantah izven matičnih ustanov in tudi obratno, ker v bolnišnicah ni dovolj zmogljivosti. Vsaj zdravniki bi to morali vedeti in razumeti. Dodatno delo tam, kamor hodijo specialisti delat občasno ali pa tudi redno, predstavlja korist tako za paciente kot ustanove bodisi osnovnega zdravstva bodisi bolnišnic. Ker pacienti nimajo druge možnosti, prihajajo na urgence tudi takrat, ko ni nujno. Lahko bi navedel številne primere, ko so bili na urgenco napoteni pacienti zaradi zelo banalnih razlogov, ki bi jih lahko in morali obravnavati v osnovnem zdravstvu. Naj omenim samo tako osnovno preiskavo, kot je rentgensko slikanje prsnih organov, kar sem sam kar nekajkrat doživel na ljubljanski urgenci. V »beli« Ljubljani na delovni dan dopoldne, kaj šele ob nočnem času, vikendih in praznikih – nikjer ni bilo mogoče opraviti te preiskave. Seveda pa je to povsem neznano tistim, ki niso nikoli delali na urgenci. Potem pa se nekateri zgražajo, da morajo na urgenci ljudje tako dolgo čakati.

Prav je, da pacient pride do zdravnika v najkrajšem možnem času takrat, ko ga potrebuje, ter po možnosti čim bližje domu. Očitki, da se pacienti namerno preusmerjajo iz javnih zavodov v zasebne, so povsem deplasirani, ker se posplošuje. Morda se to res dogaja pri nenujnih stanjih, kar pa je stvar odnosa med delojemalcem in delodajalcem (ter seveda plačnikom), ki imata že sedaj vse možnosti, da bi take stvari regulirala. Povsem nestvarno in posledica nepoznavanja razmer je pričakovanje, da naj bi vsi zdravniki delali samo ali predvsem v svojih ustanovah, ker te nimajo dovolj ne prostorskih ne kadrovskih zmogljivosti. Ne bi izpostavljal posebej nobene specialnosti, a za nekatere, kjer sem sam delal praktično vso delovno dobo, to meritorno trdim: to sta kardiologija in pulmologija. Vodstveni delavci in ne politiki so tisti, ki dobro vedo, koliko je nek posameznik »vreden« in koliko je dodana vrednost njegovega dela. Kaj pa dela javni uslužbenec, potem ko izpolni vse obveznosti v lastni ustanovi? Lahko dela to, kar zna, zmore in hoče, ali pa nič – in tudi takih je kar nekaj, in velika škoda je, da tudi teh ne znamo ali nočemo vključiti v dodatno delo ob čedalje večjih potrebah.

Prelaganje odgovornosti za nastale razmere v zdravstvu predvsem na zdravnike ob takšnem pomanjkanju je le izgovor za slabo vodeno zdravstveno politiko. Samodestruktivno je, da tiste, ki delajo in pogosto (pre)več delajo ter zato tudi več zaslužijo ter ne kradejo, tako ožigosamo kot zaslužkarje in jih javno sramotimo. Preseneča pa me, kar se pogosto sliši tudi s strani bivših in sedanjih politikov, češ da delajo predvsem za svoj žep, in to celo storitve, ki niso medicinsko indicirane. Tu bi bilo pa res dobro in prav, da bi to podkrepili s številkami, kako je pri nas, in ne kako je ponekod v tujini. Pogosto se omenja odstranjevanje kožnih sprememb ali operacija sive mrene. Vsaj zdravniki bi morali vedeti, da so v medicini relativne in absolutne indikacije za nek poseg in da med njimi ni stroge ločnice. Ko pride do tega, da postane nek poseg absolutno indiciran, a do njega žal pride prepozno, pa udarimo z vsemi topovi po zdravnikih in jih javno linčamo. Takih primerov je vse več in to vodi samo v še bolj defenzivno medicino. Posledice so pa zdaj tu. Če mislimo kriminalizirati prekomerno delo zdravnikov z raznimi floskulami in žalitvami, potem nam res ni pomoči.