(KOLUMNA) Samoplačniška komedija

Glavno propagandno geslo ob predstavitvi novele zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZD) je bila »ločitev javnega od zasebnega«. Pomen gesla je pojmovno protisloven, saj je v resnici nasprotje javnega zdravstva – samoplačniško zdravstvo. Nasprotje zasebnega (lastništva) pa je državno (občinsko) lastništvo zdravstvenih zavodov. Kaj se torej vladi zdi v resnici problematično – rast samoplačniškega zdravstva, ki so ga zavarovanci ZZZS kljub plačani premiji prisiljeni kupovati zaradi čakalnih vrst? Ali vlado moti rast zasebnih zdravstvenih zavodov, ki nastavljajo neprijetno ogledalo vodstvom naših državnih zdravstvenih zavodov in hkrati našim (državnim) regulatorjem zdravstva, ki niso zmožni vzpostaviti racionalno delujočega zdravstva?

Osupljivo je, da so pravniki in funkcionarji na ministrstvu za zdravje dovolili propagandistom lansiranje tako populistično zavajajočega gesla kot popotnico zakonski noveli. Kot ljudje, ki so seznanjeni s strokovno terminologijo, bi morali preprečiti ceneno, populistično in pojmovno neustrezno geslo, ki zdaj spremlja zakonsko novelo. Seveda si vsak zavarovanec ZZZS želi pravočasne obravnave znotraj javne zdravstvene mreže in si obenem ne želi, da bi v trenutku zdravstvene stiske moral iskati med storitvami samoplačniške, komercialne medicine. Pa ne le zaradi denarja – samoplačniška medicina (sploh če ni organizirana znotraj urejenih zavarovalniških ponudb) zna biti tudi zelo zavajajoča in zato tvegana, izvajalci neredko »prodajajo« tisto, kar imajo, in ne tistega, kar bi bilo za bolnika najbolj primerno. Zato je samoplačniška, komercialna medicina, zlasti v ad hoc balkanski izvedbi (ob bolezni se začne lastnoročno iskanje izvajalcev zunaj organiziranih zdravstvenih zavarovanj), nekaj, česar si zares nihče ne želi.

Dušan Keber: Naše javno zdravstvo je spregledana svetinja v blatu

Propagandistična laž gesla »ločitev javnega od zasebnega« je v tem, da v ljudeh oživlja njihove stiske, ko so obtičali v čakalnih vrstah javnega zdravstva in so bili prisiljeni iskati samoplačniške storitve. Krivda za stiske ljudi v čakalnih vrstah seveda ni na ponudnikih samoplačniških storitev, ampak na »naši« javni ZZZS, ki je pristojna za organizacijo in sklenitev zadostnega števila pogodb za zdravstvene storitve, vendar jih vsako leto sklene in realizira bistveno manj od potreb slovenskih bolnikov. Zato nastajajo vrste in njihove žalostne zdravstvene posledice in zato bolniki v stiski iščejo ponudnike samoplačniških storitev. Čeprav morajo pri njih še enkrat plačati storitev, ki so jo načeloma že plačali, ko so poravnali prispevke za ZZZS. Nihče tega ne stori rad in vsak bolnik bi bil raje obravnavan »zastonj« kot zavarovanec ZZZS.

Seveda si vsak zavarovanec ZZZS želi pravočasne obravnave. FOTO: Blaž Samec/Delo

Seveda bi lahko država zakonsko »ukinila« samoplačniške storitve in uvedla »zdravstveni monopol«. Javne storitve se lahko izvajajo samo v okviru javne zdravstvene službe in samoplačniško izvajanje storitev ni dovoljeno! Preprosto! Kot na primer velja na Norveškem ali na Švedskem. To bi bila zaresna ločitev javnega od samoplačniškega. Ampak seveda bi bila to v naših razmerah neskončnih čakalnih vrst kaplja čez rob in bi ljudje lastnoročno odnesli celotno vlado iz vladne palače. Zato si nobena naša vlada ne upa in ne more prepovedati samoplačništva, dokler ne bo sama zmožna organizirati javnega zdravstva, ki bo poskrbelo za vse bolnike. To je edini način »ločitve javnega od samoplačniškega«, ki bi se moral začeti s tem, da bi se ZZZS naučil skleniti in realizirati zadostno število pogodb za zdravstvene storitve, kot jih potrebujejo slovenski bolniki. In bi mu to postalo tudi zakonsko omogočeno in zapovedano s temeljito spremembo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

Ampak namena, da bi uredila dostopnost storitev za slovenske bolnike, tudi ta vlada očitno nima, čeprav je bilo to njeno glavno predvolilno geslo. Namesto tega so zdaj vladni propagandisti oblikovali geslo, ki upravičen ljudski gnev zaradi nedostopnega javnega zdravstva (za katero je pristojna in odgovorna prav vlada) usmerja v povsem drugo, navidezno tarčo – v lastništvo zdravstvenih izvajalcev. Lastništvo zdravstvenih izvajalcev nima zveze z uspešnostjo regulatorja javnega zdravstva, da organizira dobro delujočo javno službo. To dobro ve vsa EU, le našim vladam se zaradi lastnih težav z (neracionalnim) vodenjem državnih in občinskih zdravstvenih zavodov zdi potrebno čim bolj zavreti ali celo ukiniti zasebno lastništvo izvajalcev zdravstvenih storitev. Če bo vse državno, ne bo zdravstvo nič bolj racionalno in produktivno, se pa ne bo opazilo, da bi kdo lahko na svoj način naredil več in bolje.

Teoretsko spodkopavanje javnega zdravstva

Po številnih operativnih problemih v zvezi z novim zakonom, ki so jih izpostavili zlasti direktorji zdravstvenih zavodov, je že zdaj jasno, da bo sedanja zakonska novela podoben fiasko, kot so bila pretirano podrobna operativna pravila Janševe vlade glede zapovedanega obnašanja ljudi med pandemijo. Novela želi s podrobnimi zakonskimi prepovedmi in zapovedmi in izjemami urejati povsem operativne težave vodenja zdravstvenih zavodov, ki bi jih že v tem trenutku lahko izvajali direktorji zdravstvenih zavodov, pa imajo očitno veliko različnih razlogov, da ravnajo drugače. Ko bo »udarila« predlagana novela, katere avtorji niti približno niso preračunali posledic glede izvajanja zdravstvenih storitev po njenem sprejetju, se bo pojavilo na stotine »operativnih situacij«, ki jih bo zakonodajalec prisiljen reševati z novimi dopolnitvami in izjemami in odloki. Ali celo z zdravorazumskim dopuščanjem zakonskih kršitev. Kar je tako in tako naša tradicija. Zato se večina lahko po sprejetju novele usede v naslanjač in se pripravi na nasmihanje ob komedijantskih zapletih, ki se bodo začeli vrstiti v novinarskih poročilih »s terena« in humorističnih oddajah.

Malo manj veselo pa bo žal za bolnike.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.