Edini dokaz, da je bil neandertalec pri nas

Približno enajst centimetrov velika kost s simetričnima luknjicama na sredini je še danes eno najpomembnejših arheoloških odkritij na slovenskih in evropskih tleh. Pred natanko tridesetimi leti je arheolog Ivan Turk v jami Divje babe na Cerkljanskem, v strmem skalnatem pobočju Šebreljske planote, odkril najstarejše glasbilo na svetu. Neobičajno glasbilo, ki ni niti piščal niti flavta, je bilo zacementirano v bližini ostankov od 50 do 60 tisoč let starega ognjišča.

Peš k svetemu Ivánu – po mir in dobro energijo

Izdelano je iz leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec s kamenim in koščenim orodjem naredil štiri luknjice in rezilni rob na ustniku, kar skupaj s posebno tehniko igranja omogoča izvajanje še tako zapletene glasbe. Dragoceni predmet, ki predstavlja ne le rojstvo glasbene umetnosti v starejši kameni dobi, paleolitiku, pač pa vsaj simbolično tudi začetek človekovega abstraktnega mišljenja, bo ob okrogli obletnici najdbe v središču lokalne in nacionalne pozornosti.

Mala piščalka iz medvedove kosti, krhek, nadvse dragocen predmet, ki domuje v Narodnem muzeju Slovenije, je edini dokaz obstoja jamskega človeka – neandertalca na našem ozemlju in hkrati pokazatelj, da je bil neandertalec miselno globoko razvit. Šestdeset tisoč let staro glasbilo iz Divjih bab je od drugih podobnih piščali starejše za približno 20 tisoč let. V jami so našli kosti več kot šestdesetih živalskih vrst, različno kameno in koščeno orodje ter ostanke kurišč ledenodobnega človeka. A najbolj pomembna je (bila) piščal.

Neobičajno glasbilo, ki ni niti piščal niti flavta, je bilo zacementirano v bližini ostankov od 50 do 60 tisoč let starega ognjišča. FOTO: Gregor Kacin

Prvi ambasador

Arheologi so prepričani, da bi v jamah v okolici Šebrelj odkrili okostje neandertalca, s čimer bi dokončno zavezali usta vsem morebitnim dvomljivcem o izvoru piščali, a za izkopavanja so potrebna finančna sredstva, ki pa jih država ne da. Je pa neandertalčeva piščal kljub vsemu že zgodaj dobila svojega (prvega) ambasadorja, in sicer makedonsko-slovenskega glasbenika in profesorja Ljubena Dimkaroskega.

Ko je dobil v dar repliko glasbila, se je zanj namreč začela, kot je sam dejal, nova zvočna pot in mu obogatila življenje. Na piščal je lahko zaigral številna klasična dela, od Ravela in Beethovna do Bacha. »Skoraj je ni arije za sopran ali tenor, pa tudi za bariton, ki je ne bi mogel odigrati. To so argumenti v prid tehnični popolnosti inštrumenta,« je pred petnajstimi leti povedal za Delo.

Poslanstvo Dimkaroskega danes nadaljuje vsestranski glasbenik in multiinštrumentalist Boštjan Gombač, ki se igranja na rekonstrukcijo piščali loteva z neizmernim spoštovanjem. »V zvoku piščali je vedno neki zapis, ne glede na to, na kakšno rekonstrukcijo igram. Nekaj mističnega. Zvok, ki ga sicer lahko opišem, težko pa razložim, kaj se dogaja, ko ta zvok nastaja,« je dejal v nekem pogovoru. Iz oblike piščali je jasno, da gre za delo človeka in ne narave. Kost je tako ergonomsko dovršena in prilagojena glasbeniku desničarju, da je nemogoče, da bi bilo to naključje.

Gombač bo v letošnjem jubilejnem letu izvedel kar nekaj koncertov na tidldibab, kot je glasbilo z začetnicami najditelja Turka, svojimi in imenom jame poimenoval Ljuben Dimkaroski, poleg glasbenih prireditev ob obletnici najdbe v Narodnem muzeju Slovenije in Zavodu za turizem Cerkno skupaj z drugimi ustanovami pripravljajo še več drugih dogodkov, od glasbeno-dokumentarnega filma in strokovnega posveta do vsebin za otroke in mladostnike ter manjše razstave, na kateri bodo postavljavci in obiskovalci iskali odgovore na vprašanja, kaj glasba sploh je, kakšno pot je 'prehodila' v 60 tisoč letih in kako je zvenela preteklost.

Odprtje bo 20. maja v prostorih Narodnega muzeja, decembra pa se bo razstava preselila v Cerkljanski muzej. Beseda o piščali, o arheologiji, o jami Divje babe, o pomenu glasbe in umetnosti bo tako vse leto potovala po Sloveniji in drugod.

Kot je pokazala nedavna požarna vaja, je to prvi predmet, ki bi ga reševali v Narodnem muzeju Slovenije. FOTO: Dejan Javornik

Jamo je lani obiskalo približno tisoč petsto ljudi, 15 odstotkov več kot leto prej. Desetina je bila tujih gostov. Vlogo za to, da bodo Divje babe priznane za kulturni spomenik državnega pomena, bo zavod za varstvo kulturne dediščine na pristojno ministrstvo poslal do konca marca, in če bo ugodno rešena, bo o njej nato odločala vlada. Da bi bilo vse skupaj izpeljano do 18. julija, je sicer težko verjeti, toda na cerkljanskem zavodu za turizem so optimistični.

Sem in tja se ob zvoku iz pradavnine pri sicer redkih posameznikih še tudi pojavi dvom o tem, ali je piščal v resnici delo neandertalca, a je vodja oddelka za arheologijo v Narodnem muzeju Boštjan Laharnar pred dnevi to (znova) zavrnil. Dejal je, da je do zdaj zbranega že dovolj znanstvenega gradiva in da je z arheološkega vidika zgodba o piščali iz Divjih bab čista – gre za delo neandertalca, predmet pa je bil namenjen ustvarjanju zvokov.

Arheološki park Divje babe leži v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju in je eno najpomembnejših najdišč stare kamene dobe na svetu. FOTO: Anja Intihar 

Miran Pflaum z oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju je na vprašanje, kakšen je danes, trideset let kasneje, kontekst pomena najdbe piščali, odgovoril: »V samem bistvu ni dosti drugačen. Velika sprememba je bila tedaj, ko se je nedvomno ugotovilo, da so luknje delo človeka, ne pa naravnega ali živalskega izvora. Piščal s številnimi drugimi odkritji postavlja neandertalca ob bok sodobnemu človeku. Nismo več tako univerzalni, ko smo mislili, da smo, in kot nekateri še zdaj verjamejo. Tudi neandertalec je imel svoje obrede, pokopaval je, očitno izdeloval inštrumente, se sporazumeval z besedo, morda je imel, tega ne vemo, tudi kakšno religijo.«

Morda bi kak odgovor dala nova arheološka izkopavanja pod Šebreljami, a država oziroma ministrstvo za kulturo za kakšno večje financiranje načrtnih izkopavanj (še) nočeta slišati. Kljub vsemu je obisk jame na Cerkljanskem – po zimskem mirovanju jo bodo spet odprli 5. aprila –, čeprav originalne piščali v njej danes ni, svojevrstno, mistično doživetje. Po eni strani zato, ker po jami ležijo posejane prave živalske kosti, po drugi odsotnost velike množice in intimnost izkušnje naredita svoje.

Zadnjih nekaj let, ko so Divje babe postale prva digitalizirana jama pri nas, si lahko obiskovalci ogledajo prikaz plasti po različnih obdobjih, v zgornjem delu pa podoživijo skrivnostno obdobje neandertalca in razvoja najstarejšega glasbila na svetu.