Vrste in pomanjkanje zdravnikov – kdo je v resnici kriv?

Prizori čakajočih pred zdravstvenimi domovi so močno spominjali na prizore iz obdobja socializma, ko so ljudje pred trgovinami čakali na moko, olje … Koncesionarji in zaposleni v javnih zavodih se upokojujejo, mladih zdravnikov ni. Usposobljeni zdravniki pa po specializaciji in osmih do desetih letih pridobivanja kilometrine v javnem sektorju odhajajo v manj naporno in bolje plačano zasebništvo. Nato si krivdo za nastale razmere podajajo država in lokalne skupnosti. Pa še tako imenovane dvoživke naj bi imele nekaj pri tem.

Drži, Ustava RS je zdravstveno varstvo opredelila kot temeljno človekovo pravico (in tudi vrednoto). To pomeni, da jo mora država zagotavljati sama, prek lokalne samouprave ali organizacij z javnimi pooblastili. Zato zakon o zdravstveni dejavnosti opredeljuje, da se zdravstvena dejavnost (kamor sodi tudi zdravniška služba po zakonu o zdravniški službi) izvaja primarno prek javnih zavodov. Od tod tudi medsebojno obtoževanje vlade (oziroma pristojne ministrice), županov, direktorjev javnih zdravstvenih zavodov ter ZZZS za neljube prizore. Žal takšni prizori zbijajo politično priljubljenost vlade – pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. In nato imamo še vrsto strokovnjakov, ki poskušajo dokazati, da bo že samo kopiranje nekega delčka tujega sistema čudežno rešilo vse probleme slovenskega zdravstva.

Potem imamo še Fides in Zdravniško zbornico Slovenije (ter Slovensko zdravniško društvo), ki stalno opozarjajo na nevzdržen položaj zdravništva – in to v interesu slovenskih pacientov.

Zdaj pa se vprašajmo, kdo je v resnici kriv za celotno zgodbo. Odgovor je na dlani. Spomnimo – Fides je s stavko izrecno zahteval, naj vlada RS podpiše, da zdravništvo ni krivo za nastale razmere v zdravstvu. In vlada je, v imenu političnega miru, takšen stavkovni sporazum celo podpisala. Res je, problematika slovenskega zdravstva je močno povezana z negativnimi demografskimi gibanji (kot povsod v zahodni Evropi). S tem se ne ubada samo zdravstvo, temveč vse dejavnosti.

Kot pravniki radi rečemo – vrag se skriva v detajlih. Najbolj množična zdravniška organizacija v Sloveniji ni Fides ali Slovensko zdravniško društvo, ampak je to Zdravniška zbornica Slovenije – njeni obvezni člani so vse zdravnice in zdravniki, ki imajo zdravniške licence, poleg tega pa še upokojene zdravnice in zdravniki. Tej organizaciji so z zakonom podeljena tudi določena javna pooblastila, ki bi jih morala izvajati v javnem interesu in ne v interesu svojega članstva.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Zdravnik, ki opravlja zasebno zdravniško prakso – ali tržno ali na podlagi podeljene koncesije –, je zasebnik in ostane zasebnik. Ne glede na za lase privlečene teorije, da koncesija pomeni, da takšen zdravnik ni zasebnik. Zdravniška zbornica Slovenije je soodgovorna za delovanje javne zdravstvene mreže (in tudi zasebne) in mora po določbi 40. in 41. člena zakona o zdravniški službi določiti prevzemnika dokumentacije v primeru prenehanja dejavnosti zasebnega izvajalca zdravstvene dejavnosti. S tem pa je Zdravniška zbornica Slovenije v resnici odgovorna tudi za paciente takšnega zdravnika (bodisi koncesionarja ali čistega tržnega izvajalca). Seveda imajo pacienti pravico potem izbrati drugega zdravnika. Ampak osnovna logika zakona je – za vsakega zasebnika in njegove paciente je odgovorna Zdravniška zbornica Slovenije, saj ta kot javno pooblastilo daje tudi mnenje k podeljevanju koncesij.

Zdravniška zbornica Slovenije je samoregulativna organizacija. In kot takšna je (so)odgovorna (skupaj s svojim članstvom) loviti ravnotežje med javnim in tržnim. Če ne, je takšna organizacija povsem nepotrebna in relikt neke stare, srednjeveške cehovske ureditve. Bistvo samoregulativne organizacije je prav v tem, da s svojim članstvom najde ustrezne interne dogovore ter neformalno zmanjša pritisk na registracijo tržnih izvajalcev. To ni naloga države, temveč izključno omenjene samoregulativne organizacije.

Zdaj sta v postopku zakon o pozabi ter zakon o kakovosti, s katerima bi omenjeno organizacijo razbremenili še takšne (so)odgovornosti. To ni znak skrbi za paciente – prej nasprotno. Sprejetje takšnih rešitev bo še podaljševalo vrste čakajočih.

Rešitev je v tem, da Zdravniška zbornica Slovenije končno začne izvajati zakonske določbe ter za paciente zasebnih zdravstvenih izvajalcev (ne glede na to, ali so tržni ali izvajajo dejavnost v javni zdravstveni mreži) poskrbi znotraj svojega članstva. Mogoče bi se morali v državnem zboru tudi vprašati, ali novo regulativo v zdravstvu sploh res potrebujemo ali pa je njen namen zgolj nadaljnje zamegljevanje ureditve v zdravstvu.

Torej je rešitev – glede na zakonsko ureditev – večinoma v rokah zdravništva (ne glede na podpisane stavkovne sporazume). Predvsem pa je rešitev v doslednem izvajanju že sprejete in veljavne zakonodaje.

***

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na ERUDIO.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.