Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

Prst strica Sama

Med predsedovanjem Trumpa vidimo, da lahko stric Sam čez noč s pritiskom na eno samo tipko izključi ali spremeni vse, kar se nam je zdelo samoumevno naše.
FOTO: Kent Nishimura/Reuters
FOTO: Kent Nishimura/Reuters
7. 3. 2025 | 05:00
6:35

Čeprav so zaradi vojne v Ukrajini politične spremembe v ZDA najbolj akutno in boleče razkrile evropsko šibkost in nemoč na vojaškem področju, se podoben vzorec samoumevnega zanašanja na ZDA ob številnih Trumpovih izvršnih odredbah kaže tudi na drugih področjih, na primer v znanosti in medicini. Februarja smo mnogi opazili, da so s spletne strani ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) »izginili« številni javnozdravstveni dokumenti, vključno s smernicami za diagnostiko in zdravljenje ter informacijami o nekaterih cepivih. Ti viri so bili vse do zdaj temelj za izvajalce zdravstvenega varstva, raziskovalce in odločevalce na področju javnega zdravja ne le v ZDA, ampak po vsem svetu. Seveda imamo v EU tudi lastni Center za nadzor in preprečevanje bolezni (ECDC), vendar je njegova baza raziskovalnih dokumentov, diagnostičnih smernic, zbirk podatkov o nalezljivih boleznih in informacij o cepivih precej revnejša od baze ameriškega CDC.

Spletne strani ECDC so v resnici bolj namenjene informiranju splošne javnosti in morda še potrebam specializiranih novinarjev in publicistov na področju nalezljivih bolezni. Pohvalno je tudi, da je velik del informacij na voljo v vseh jezikih, ki jih uporabljamo v EU – a tu se »hvala« tudi konča. Strokovnjaki in raziskovalci, ki želimo najti poglobljene podatke, dokumente in članke o nalezljivih boleznih, epidemioloških ukrepih ali cepivih, smo se vajeni informirati v spletnih bazah ameriške agencije CDC, ker na straneh ECDC česa podobnega ni mogoče najti.

Razlog je enostaven. CDC deluje od leta 1946, ECDC pa od leta 2005. Letošnji proračun CDC je 9,6 milijarde dolarjev, proračun ECDC pa 61 milijonov! Razlika v financiranju je še precej večja kot razlika v tem, koliko je bila EU pripravljena vlagati v lastno obrambo, ko se je zanašala na ZDA. Razlika zelo nazorno kaže, koliko smo bili v EU pripravljeni vlagati v lastno skupno znanstveno in javnozdravstveno infrastrukturo, koliko pa smo se raje ležerno zanašali na to, da ZDA za svoje potrebe tako ali drugače naredijo vse in še več, kot potrebujemo. Zato za vsako poglobljeno informacijo pač pogledamo na ameriški CDC in za medicinskimi znanstvenimi članki brskamo po ameriškem PubMed, mikrobne in druge celice za eksperimente nabavljamo pri ameriški celični banki (ATCC), genomske podatke pa črpamo iz ameriških genskih bank (NCBI GenBank, UCSC, Human Genome Project).

To so pač trd(n)a dejstva, podobno kot so trda dejstva podatki o vojaški opremi in zmogljivosti na tej in oni strani Atlantika. Dokler smo se v razmerah unipolarnega sveta, ki ga je na videz dobrohotno vodil ameriški stric Sam, lahko zanašali na zastonjske dostope do ameriške raziskovalne infrastrukture, se nam je v EU zdelo nesmiselno graditi lastno infrastrukturo. Zakaj le, če pa lahko kadarkoli pogledaš na PubMed ali v CDC ali gensko banko NCBI? Zakaj bi razmetavali denar za »trde osnove«, če pa ga je mnogo bolj prijetno za evropske sestanke, regulacije, strokovnjake in njihova usklajevanja, oblikovanje direktiv in podobnih papirnatih dokumentov?

Letošnji proračun CDC je kar 9,6 milijarde dolarjev, proračun ECDC pa 61 milijonov. FOTO: Tami Chappell/Reuters
Letošnji proračun CDC je kar 9,6 milijarde dolarjev, proračun ECDC pa 61 milijonov. FOTO: Tami Chappell/Reuters

V resnici je težko utemeljiti, da bi v »globalni znanosti« v EU gradili neke vzporedne infrastrukturne agencije in organizacije, kot so jih že zgradili v ZDA, saj nam je šlo brez lastnih »trdih orodij« popolnoma dobro – smo pač z računalnikom poškilili čez lužo, ko je bilo treba. Niti se nam v EU ni zdelo, da je zanemarjanje skupne znanstvene infrastrukture v EU kakorkoli povezano z alarmantnim dejstvom, da v zadnjih desetletjih skoraj vsa uspešna biotehnološka podjetja (gre za več deset »samorogov«) nastajajo v ZDA in delno v Aziji, v EU pa je tega zgolj nekaj primerkov.

Ampak zdaj se je zgodilo, da je bilo po nekaj izrečenih stavkih predsednika ZDA skoraj čez noč odstranjenih več kot 3000 spletnih strani javnozdravstvenih vsebin CDC, vključno s smernicami za diagnostiko in zdravljenje ter informacijami o nekaterih cepivih. Izbrisanih je bilo več kot tisoč raziskovalnih člankov, ki so utemeljevali zdravstvene smernice in ukrepe na področju javnega zdravja. Odstranjene so bile nekatere zbirke podatkov, ki omogočajo pravočasno poročanje o nalezljivih boleznih in epidemioloških raziskavah. Seveda je to izključno notranja zadeva ZDA, za katero osebno verjamem, da jo bodo v doglednem času racionalno uredili. Napake v znanosti in medicini imajo hitro oprijemljive posledice in v zadnjih tednih smo že na primeru cepljenja proti ošpicam videli, kako hitro se je novi ameriški zdravstveni minister Robert F. Kennedy ustrašil posledic izbruha bolezni in takoj priporočil cepljenje proti ošpicam – čeprav je temu prej ves čas svoje »proticepilske kariere« nasprotoval.

A kot rečeno, vse to v zvezi z ameriškimi nasveti glede ošpic in spletno stranjo CDC so v resnici notranje zadeve ZDA, ki nas načelno ne bi smele pretirano vznemirjati. Naš trenutni šok je le spoznanje, kako odvisni smo od tistega, kar smo do zdaj dojemali kot »globalno znanost« v lasti celega človeštva, čeprav gre v resnici za znanstveno infrastrukturo ameriških agencij, ki so bile v letih dobrohotnega strica Sama na voljo tudi vsem drugim. Podobno, kot smo mislili o varnem vojaškem ščitu pred sovražniki »svobodnega sveta«. A zdaj vidimo, da lahko stric Sam čez noč s pritiskom na eno samo tipko izključi ali spremeni vse, kar se nam je zdelo samoumevno naše. A je v resnici njegovo.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti,  imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine