Več deset milijonske izgube so dober monitor patološkega dogajanja v zdravstvu

Več kot tridesetmilijonska izguba UKC Ljubljana in polovico tolikšna izguba UKC Maribor odpirata precej širša vprašanja od »sanacijskih«, s katerimi se zdaj ukvarjajo nadzorni sveti obeh institucij. Že podatek, da je UKC Ljubljana izvedel za šest milijonov ambulantnih storitev »čez načrt ZZZS«, ki mu jih ta kljub skoraj devetdesetmilijonskemu »presežku« noče poplačati, govori o skrajno škodljivem vplivu ZZZS na delovanje našega zdravstvenega sistema. Edina »šola«, ki jo finančno odgovoren direktor bolnišnice potegne iz takega ravnanja ZZZS, je prepoved predstojnikom oddelkov, da bi letos kakorkoli presegli načrtovano število storitev, čeprav bodo ambulante prazne, bolniki pa bodo čakali v neskončnih čakalnih vrstah. Saj je vsak pregled »čez načrt ZZZS« dodatna izguba za bolnišnico.

Druga vnebovpijoča anomalija ZZZS, ki deluje rušilno na naš zdravstveni sistem, je plačevanje zdravstvenih storitev s slabo razdelanim in še slabše ažuriranim sistemom SPP (skupine primerljivih primerov). Ta obračunski sistem je bil povzet po avstralskem zgledu, ki je namenjen predvsem bolnišnicam na sekundarni ravni in tam dobro deluje – vendar predpostavlja delujoče avstralske standarde in kontrole ter upravljavske mehanizme in odgovornost vseh vpletenih. Naš sistem SPP je mrtvo računovodsko truplo, ki se slabo prilagaja dinamičnemu razvoju medicinskih storitev, zato posamezne vrste storitev lahko ostajajo dolgotrajno, leta in celo desetletja, podplačane ali preplačane, ne da bi uradniki na ZZZS to »opazili« in naredili ustrezne korake, da bi cenovne nesmisle uskladili z dejansko vrednostjo storitve.

Občutek imam, da ZZZS nenehno išče, katerih storitev ne bodo plačali

Posledice take neodzivnosti ZZZS na cenovne anomalije sistema SPP so skrajno škodljive za delovanje našega zdravstvenega sistema. Pri realnem sistemu plačevanja storitev bi zdravstveni izvajalci načrtovali razvoj svojih zmogljivosti tam, kjer bi bilo več zdravstvenih potreb (čakajočih bolnikov) – in bi s tem samodejno odpravljali čakalne vrste. V našem sistemu SPP, kjer istovrstna cenovna anomalija lahko traja več let in desetletja, pa »finančno odgovorni« direktorji zdravstvenih ustanov usmerjajo svoje bolnišnične oddelke v izvajanje preplačanih zdravstvenih storitev, ukinjajo pa izvajanje »izgubaških« storitev. To, kar se sicer na prvo žogo očita »zasebnikom« – da namreč izbirajo samo dobro plačane storitve, izogibajo pa se podplačanim, se v resnici že zdavnaj dogaja tudi na ravni bolnišnic, razen obeh UKC, ki morata na koncu »pobrati« vse bolnike, za katere zasebniki in »poslovno ozaveščene« sekundarne bolnišnice niso zainteresirane.

Druga vnebovpijoča anomalija ZZZS, ki deluje rušilno na naš zdravstveni sistem, je plačevanje zdravstvenih storitev s slabo razdelanim in še slabše ažuriranim sistemom SPP. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ampak temeljna sistemska anomalija ni v poslovno ozaveščenih zasebnikih in sekundarnih bolnišnicah – njihova skrb za poslovno uspešnost je povsem razumljiva in v sistemskem smislu edino pravilna. Če bi bil sistem plačevanja zdravstvenih storitev pri ZZZS dovolj realističen, bi poslovni interes izvajalcev storitev samodejno razvijal tiste storitve, ki bi jih bolniki kar najbolj potrebovali. Tako bi se čakalne vrste topile same od sebe, ker bi izvajalci storitev približno enako zaslužili z vsako zdravstveno storitvijo in bi se seveda usmerjali v storitve, v katerih bi bilo več neizpolnjenih potreb.

Pri sedanjem nerazdelanem sistemu SPP pa se izvajalci storitev, od zasebnikov do bolnišnic, usmerjajo samo v izvajanje preplačanih storitev – kdo bi jim zameril? Seveda pa ZZZS tako ne pripomore k boljšemu delovanju zdravstvenega sistema, ampak obratno – postaja eden temeljih vzrokov za njegove anomalije. Čim resneje direktorji bolnišnic jemljejo svojo poslovno odgovornost (kar je po definiciji njihova osnovna dolžnost), tem bolj »resno« bodo silili predstojnike svojih oddelkov v selektivno izbiranje »precenjenih« zdravstvenih storitev, s tem pa dodatno prizadeli zmogljivost zdravstvenega sistema, da oskrbi vse bolnike, ki to potrebujejo.

(KOLUMNA) Kako rešiti zdravstveni zakon pred »hrošči« in »trojanskimi konji«

Vse večje izgube obeh kliničnih centrov so dober monitor tega patološkega dogajanja v slovenskem zdravstvenem sistemu. Po eni strani vse več bolnikov z »izgubaškimi boleznimi« hočeš nočeš pride v edini dve ustanovi, v katerih bolnikov ne morejo »prenaročiti« naprej, ker je »zgoraj« samo še nebo. Po drugi strani bi vsaka sekundarna bolnišnica odpirala »centre« za dobičkonosne posege, za katere bi v Sloveniji zadoščal en klinični oddelek ali kvečjemu dva. Po tretji strani ZZZS že trideset in več let ne more razumeti, da zdravljenje majhnega dela najtežjih bolnikov v obeh UKC zaradi zahtevnih bolezni stane več sto tisoč ali tudi milijon evrov. Celo v Avstraliji take bolnike država financira posebej, medtem ko se jih v našem »avstralskem modelu« SPP povpreči z vsemi drugimi bolniki v isti obračunski kategoriji – kar seveda prinese dodatne izgube obema UKC.

Zato je temeljno vprašanje zdravstvenega sistema delovanje ZZZS. Namen zdravstvene blagajne naj bi bil pozitiven vpliv na bolnikom prilagojen razvoj zdravstvenega sistema. V resnici pa naš ZZZS povzroča sistemske deviacije zdravstvenega sistema. Čim bolj so direktorji zdravstvenih zavodov ekonomsko odgovorni, večje deviacije povzročajo, ko se poskušajo prilagoditi ceniku ZZZS. To pa ne pomeni, da se je treba znebiti finančno odgovornih direktorjev, ampak bi moralo biti obračunavanje zdravstvenih storitev tako realistično, da bi finančno odgovorni direktorji začeli namesto presežkov iz cenovnih anomalij ZZZS iskati presežke neoskrbljenih bolnikov.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.