Izpiti

Današnji študentje ne vedo več, kako so pred desetletji potekali ustni izpiti. Tričetrturni »pogovor« o izpitni snovi, od katerega je bilo odvisno vse – profesor je moral od ničle razrešiti uganko neznane študentske duše, ki je morda v popolnosti obvladala izpitno snov, lahko pa je bila samo na poskusni misiji preizkušanja sreče. V zavedanju vseh dilem, ki jih je moral en sam izpitni pogovor razčistiti in izpitni oceni dati še nekakšno statistično utemeljitev, so bili izpiti neredko napeti z obeh strani in zaradi nefiziološke dolžine predvsem izčrpavajoči. In če je imel profesor v istem dnevu osem ali deset izpitov, je k napetosti prispevala tudi njegova utrujenost, ki ga je postopno in zanj neopazno spremenila iz iskalca študentovega znanja v zabeleževalca študentovih napak.

Danes se izpitna ocena gradi od prve ure predavanj in vaj, vsako uro pouka študenti rešujejo naloge in teste na svojih elektronskih napravah in tako se v računalniku kopičijo drobci dosežkov in ocen. Ko pa pride formalni izpitni rok, ima vsak študent že trideset ali petdeset elektronskih zaznamkov, ki navadno pomenijo že več kot tri četrtine izpitne ocene. Izpitni pogovori so zato kratki, do deset minut za dve vprašanji, ki lahko spremenita že oblikovano izpitno oceno le za točko navzgor ali navzdol.

Prezrti in prekarizirani, brez domov, financ in zastopnikov

Pravzaprav so ustni izpitni pogovori namenjeni bolj povratni informaciji za nas, učitelje, da iz načina študentovega dojemanja izpitne snovi vsako leto ugotavljamo, ali med študijskim procesom ne nastajajo pojavi, ki jih naši elektronski asistenti ne bi zaznali. Če bi, na primer, izpitna aplikacija študenta ocenila z odlično oceno, v pogovoru pa bi se pokazalo, da ne zmore niti osnov izražanja v mikrobiološkem jeziku. To bi bil resen alarm, da učitelji nečesa ne delamo prav.

Mikrobiologi se pri tem zavedamo, da študentje uvrščajo mikrobiološki učbenik v kategorijo telefonskih imenikov. Treba se je naučiti zelo veliko vrst bakterij, virusov, parazitov, o vsaki vrsti je treba vedeti, kje živi, kakšne bolezni povzroča, kako jih povzroča in s kakšnimi preiskavami dokažemo določenega povzročitelja bolezni. Izpit iz mikrobiologije pomeni, da je treba vse številne mikrobiološke zgodbice naštudirati v enem kosu. To pa ni več zabava, ampak – telefonski imenik.

Aljoz Ihan FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

No, kakor za koga. So tudi študenti, ki se vživijo – kako naj se izrazim drugače – v vsako zgodbico posebej in ne odnehajo, dokler si v glavi ne sestavijo vsake posamezne slike – kako se, na primer, virus influence prebije v notranjost okužene celice in kako jo spet zapusti; ali kako limfocit ubije okuženo celico. Drugi študenti so spet taki, da se veliko ali večino podatkov in definicij v učbeniku naučijo – neredko več od prvih –, vendar se iz praznin med delčki opazi, da v glavi nimajo lastne slike – niti zelo okvirne.

Če razmišljam o vzrokih, da eni iz svojega znanja delajo povezano sliko, drugi pa bolj ali manj razbit mozaik, mi problem ni rešljiv s pojmi kot sposobnost ali spomin ali pridnost ali odgovornost. Saj se mozaičnega znanja ni nič lažje naučiti. Bistri in prizadevni pa so tako in tako vsi medicinci od prvega do zadnjega. Zakaj potem razlike med »slikarji« in »mozaičarji«?

Ena od možnosti za opisano razliko je vrsta motivacije za učenje. »Slikarji« se zmorejo dovolj vživeti v konkretno tematiko, ki jo študirajo (na primer v mehanizem virusne okužbe) in med učenjem pravzaprav sestavljajo, dopolnjujejo in popravljajo svojo lastno zamisel okužbe. Znajo se pripraviti do tega, da jih snov zanima sama po sebi in so se pripravljeni prepustiti sliki, ki se jim sestavlja v glavi. Motiv učenja (vsaj v trenutku učenja) je notranji, to je lastno veselje do snovi. Pri tem ne trdim, da gre za kakšno trajno, življenjsko veselje do mikrobiologije, gre bolj za človekov odnos do dela in življenja nasploh. Nekateri se pač znajo pripraviti do tega, da se kateremukoli opravilu, ki se ga odločijo zagrabiti, tako prepustijo, da si dovolijo imeti z njim veselje. Če sadijo paradižnik ali študirajo mikrobiologijo.

Samo Zver: Če si zdravnik, mora biti prioriteta bolnik

Seveda se mikrobiologija lahko naštudira tudi iz občutka dolžnosti, da narediš izpit ali pa zato, ker je tako znanje nujno za razumevanje okužb in ustrezno zdravljenje bolnikov. Vendar sta obe opisani vrsti študijskih motivacij (pragmatizem in altruizem) zgolj dva obraza zunanje motivacije. Pri zunanji motivaciji človek nadomešča veselje do trenutnega opravila z zunanjimi (prisilnimi) razlogi zanj. In s tega stališča ne vidim velike razlike med tistimi, ki se učijo zaradi ocen, in tistimi, ki se učijo iz »višjih« in »humanejših« nagibov. Morda so lovci na ocene samo odkritejši sami s sabo. Ampak o enih in drugih, pragmatikih in altruistih, pa sem prepričan, da bi precej lažje in bolje opravili izpit, če bi se v trenutku učenja sprostili, se nehali trapiti z obveznostmi, koristmi, dolžnostmi in drugimi zunanjimi prisilami, ter se raje prepustili sliki, ki se sama po sebi sestavlja v glavi, če človek to le dopusti ter seveda organizira potreben mir in čas za njeno nastajanje.

Ne upam pa seveda ocenjevati, katero učenje je bolj perspektivno za nastanek dobrega (bodočega) zdravnika. Učenje iz (notranjega) veselja ali učenje iz zunanje motiviranosti. Po slogu mi je pač ljubše znanje, ki ga je mogoče občutiti kot sklenjeno sliko. Seveda pa stil učenja še ne zagotavlja njegove kakovosti, nujna je tudi dovolj velika investicija, to je količina dela. Nič ne pomaga zanimanje in slika v glavi, če je ta preveč naivna in shematska. Po drugi strani pa zna tudi mozaik biti tako gost in trden, da je treba dati kapo dol. Sicer pa mislim, da je dovolj velika prednost slikarjev že v tem, da se znajo vživeti in imeti veselje s tistim, kar trenutno delajo. Če jim bo to ostalo, jim bodo bolniki hvaležni za njihovo iskreno pozornost, pa tudi za lastno počutje je malo tako spodbudnega kot delo, ki živi iz lastnega veselja in zanj niso nujne velike projekcije in slepeči cilji.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.