Spomini mojega želodca

Če bi moj želodec lahko napisal spomine, bi bila to razburljiva knjiga. Opisal bi, recimo, kako je prvič prebavil juho iz mesa strupenjače, še posebej njeno dobro pečeno kožo. Govoril bi o tem, kako se je boril z živimi škorpijoni, ki so se verjetno še plazili v njem.

Nato bi se spomnil, kako se je trudil z mastno kameljo grbo in želatinastimi kremplji črnega medveda. Vse to bi bil le majhen del bogatih izkušenj nekega želodca, ki je bil dolgo v Aziji, kjer jedo vse, kar leti, razen letal, vse, kar plava, razen podmornice, in vse, kar se plazi, razen tanka.

Za vsako tako specialiteto obstaja razlaga, zakaj jo jedo, kako dobra je za zdravje in kakšno mesto ima takšna kulinarična bizarnost v filozofiji dialektike jin-jang.

Kot se je moj želodec pred 30 leti čudil, kako okusne so kuhane ličinke sviloprejk in ocvrti črički, se moj um zdaj smeje ob branju zapisov, da bi bistveno večje uživanje črvov in insektov morebiti rešilo planet.

Vzemimo za primer črne bojevniške muhe. Na polovici hektarja bi lahko z ličinkami te leteče žuželke proizvedli več beljakovin kot na 1500 hektarih govejih farm ali 70 hektarih nasadov soje. Poleg tega se te plemenite ličinke hranijo s tistim, kar onesnažuje našo okolico – od kuhinjskih odpadkov do kravjakov, celo iz nekaterih strupenih alg pridelujejo najkakovostnejše beljakovine.

Slavni kuharski mojstri v vse več restavracijah po svetu pripravljajo specialitete iz murnov, kobilic, ščurkov ali kačjih pastirjev, po podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo se z žuželkami redno prehranjuje več kot dve milijardi ljudi. Še več, tudi preostalim priporočajo, naj poskusijo hamburger iz črvov, solato iz mravelj ali čips iz čričkov.

Spomini vsakega želodca pa bi govorili predvsem o zgodovini človekovega uničevanja lastnega planeta. Zdaj je čas za premišljeno prehrano. Pa začnimo z gosenicami. Dober tek!