Steklene jagode iz pradavnine

V Novem mestu, kjer slovijo po umetelno izdelanih barvitih steklenih jagodah iz starejše železne dobe, do konca januarja 2026 izpostavljajo steklo. V sodelovanju z več domačimi in tujimi ustanovami v okviru projekta Doživetje stekla z različnih zornih kotov predstavljajo bogate in izjemne steklene izdelke od prazgodovine do novega veka.

»S tem projektom predstavljamo neverjetno bogastvo, od izjemnega arheološkega in zgodovinskega gradiva slovenskih in hrvaških muzejev do najnovejših raziskav o nastanku steklenih izdelkov v različnih obdobjih in pregleda ustvarjalnosti sodobnih ustvarjalcev v širšem evropskem prostoru,« pojasnjuje Petra Stipančić, kustosinja Dolenjskega muzeja o projektu Doživetje stekla, ki bo potekal nekaj manj kot leto dni.

Na začetku pa so se v Novem mestu zbrali strokovnjaki iz Slovenije, Evrope in Amerike, ki so na dvodnevni konferenci Steklene vezi med tradicijo in inovacijo obravnavali steklo kot surovino, steklene izdelke skozi čas, predstavili so interdisciplinarne raziskave in postopke zaščite stekla.

Odprli so tudi arheološko razstavo Stekleni svetovi, ki je nastala v sodelovanju z muzeji iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije in bo v Galeriji Dolenjskega muzeja na ogled do sredine januarja prihodnje leto. Osrednja razstava projekta Doživetje stekla je posvečena pregledu steklenih izdelkov od začetkov v pozni bronasti dobi, to je v 9. stoletju pred našim štetjem, pa vse do novega veka. »Gradivo iz naše arheološke zbirke dopolnjujejo izjemni kosi iz zbirk slovenskih, hrvaških in avstrijskih muzejev,« pravi sogovornica.

Cvetoči dolenjski halštat

Osrednji del razstave je posvečen umetelno izdelanim raznobarvnim steklenim jagodam ogrlic, ki pričajo o cvetočem dolenjskem halštatu. Prve steklene predmete so sicer izdelali Sumerci v sredini 3. tisočletja pred našim štetjem. »Najstarejše steklene jagode na območju Slovenije datirajo v srednjo in začetek pozne bronaste dobe, torej v drugo polovico 16. in prvo polovico 15. stoletja do 12. stoletja pred našim štetjem,« razlaga kustosinja.

Steklene jagode so prihajale iz delavnic Frattesina v severni Italiji in iz delavnic v Sredozemlju in Mezopotamiji. So različnih velikosti, z luknjico v sredini, večinoma so temno modre z belimi in rumenimi očesci ali pa so enobarvno modre ali celo rumene.

Spremembo prinese starejša železna doba ali halštatska kultura, ki jo umeščamo med 8. in 4. stoletje pred našim štetjem. »To je čas izjemnega napredka in intenzivne trgovine jugovzhodnega alpskega prostora s svetom zahodnih, podonavskih in sredozemskih kultur,« pravi sogovornica. Ena od šestih starejših železnodobnih skupnosti v Sloveniji je dolenjska, kjer so arheologi v ženskih grobovih – za ta čas je značilen skeletni pokop pod zemljenimi gomilami – našli na tisoče steklenih jagod živih barv: »Steklene jagode najdemo tudi v grobovih in naselbinah drugih železnodobnih skupin v Sloveniji, vendar v neprimerno manjših količinah.«

Analize stekla iz dolenjskih najdišč so pokazale, da gre za natronsko steklo, torej steklo z dodano natrijevo spojino, ki so jo nabirali v Egiptu in Mezopotamiji in ki znižuje tališče. Je iz časa okoli 800 let pred našim štetjem. Verjetno so jagode delali doma, surovino pa uvažali, pojasnjuje kustosinja: »Žal za zdaj nimamo dokazov o steklarskih pečeh v železnodobnih naselbinah Dolenjske.«

Prve steklene posode

V starejši železni dobi se poleg pisanih steklenih jagod pojavijo tudi prve steklene posode, med njimi sta najstarejši enobarvni posodi iz Mosta na Soči s preloma 7. in 6. stoletja pred našim štetjem, izredno redka primerka uvoza iz vzhodnega Sredozemlja. Največja dragocenost iz te dobe pa so steklene jagode, ki so bile nanizane na organsko vrvico, a se ta ni ohranila. So različnih oblik, okrogle, sodčkaste, večkotne, diskaste, amorfne, od barv prevladujejo modra v vseh odtenkih, mlečno bela, rumena, turkizno zelena in črna. Okrašene so s steklenimi okraski, bradavicami, obročki, valovnicami in očesci, ki so prav tako pisanih barv. »Nekaj posebnega so steklene jagode v obliki ovnove glavice, katerih izvorno območje naj bi bilo prav na Dolenjskem,« pojasnjuje kustosinja o izdelkih, ki kažejo veliko spretnost in znanje steklarskih mojstrov.

Kasneje, v mlajši železni dobi ali latenskem obdobju, to je med 3. in 1. stoletjem pred našim štetjem, se na Dolenjskem grobni ritual spremeni, pokojnike začnejo sežigati skupaj z osebnimi dodatki. Pojavijo se raznobarvne steklene zapestnice in stekleni prstani, vendar je steklenih izdelkov veliko manj, prav tako so slabše kakovosti, poleg tega so stekleni predmeti zaradi sežiga deformirani.

Vsakdanja uporaba

Korak naprej pri oblikovanju in uporabi stekla prinese rimsko obdobje, ko steklarska obrt napreduje, tako da mojstri izdelujejo številne nove oblike steklenih predmetov, ki postanejo tudi splošno uporabni v vsakdanjem življenju. Nam najbližje večje trgovsko središče je bilo Akvileja, kjer so se zbirali izdelki iz severnoitalijanskih delavnic in drugih centrov v osrednji Italiji, pa tudi iz delavnic v vzhodnem Sredozemlju in Egiptu.

»Rimskodobna najdišča na Dolenjskem odražajo uporabo stekla v rimskem vsakdanu,« piše arheologinja dr. Irena Lazar v katalogu k razstavi Stekleni svetovi. Steklarski mojstri so že od 3. stoletja pred našim štetjem izdelovali steklene predmete s kalupi, med katerimi izstopajo posode z raznobarvnimi in pisanimi vzorci, ki so nastali z mozaično tehniko. »Raznobarvne ploščice ali trakove stekla so sestavljali, zvijali in prepogibali, jih segreli in raztegnili, da so se vzorci pomanjšali,« razlaga Irena Lazar. Nato so jih narezali na tanke ploščice, te pa sestavili v ploščate diske, iz katerih so potem oblikovali posode, ki so bile zaradi zahtevne in zamudne izdelave namenjene le najpremožnejšim.

Poleg umetelnih izdelkov – pri nas so našli odlično ohranjeno posodje v grobišču v Polhovem Gradcu in v Emoni, na Dolenjskem pa predvsem v naselbini v Romuli – je zgodnje rimsko obdobje prineslo enobarvne steklene posode intenzivnih barv – najpogosteje so bile temno zelene, temno modre, rdeče in turkizne ali pa tako pobarvane, da so na pogled črne –, ki spominjajo na kakovostno kovinsko posodje julijsko-klavdijske dobe.

Odkritje pihanja stekla

V času rimskega imperija se je zgodil tudi eden največjih prebojev v razvoju steklarstva: odkrili so pihanje stekla. »Nova tehnika je proizvodnjo poenostavila in pocenila izdelke,« pravi Irena Lazar. Tehnika prostega pihanja je v 1. stoletju prevladala in omogočila proizvodnjo večje količine enakih izdelkov za nižjo, skoraj vsem dostopno ceno. Dokaz o pihanju stekla so tudi oljenke – našli so tri, najbolje ohranjena pa je iz Slovenije, iz grobišča Križišče pri Spodnjih Škofijah –, na katerih so upodobljeni peč, dva človeka ob njej in eden piha steklo.

»Generacijo ali dve po odkritju pihanja stekla so steklarski mojstri razvili še tehniko pihanja v kalup,« piše Irena Lazar. Vrhunec je bil v 1. stoletju, ko so s pomočjo kalupa začeli serijsko proizvodnjo različnih skupin izdelkov. Toda stekleno posodje, ki se je uporabljalo vsak dan, ni bilo okrašeno, čeprav so mojstri razvili druge tehnike okraševanja, kot so slikanje, vrezovanje in brušenje. Je pa propad rimskega imperija pomenil zaton steklarske obrti.

Še veliko več o tem krhkem, a v nekaterih obdobjih prestižnem materialu, ki se od prazgodovine do novega veka spreminja v vsakdanjih in vrhunsko izdelanih umetniških izdelkih, je mogoče izvedeti v Dolenjskem muzeju, kjer vabijo tudi na razstavo Ideja, ujeta v steklo, na kateri je predstavljeno sodobno umetniško steklo iz zbirk Muzeja antičnega stekla Zadar in Steklarskega muzeja Bärnbach.