Najbolj oprijemljivi signal življenja na tujem planetu?

Vesoljski teleskop James Webb je pri opazovanju planeta K2-18 b zaznal kemične spojine, ki jih pri nas na Zemlji povezujemo z življenjem. Na velikanskem planetu, ki leži 124 svetlobnih let stran od nas, je teleskop zaznal dimetil sulfid ali metiltiometan (DMS) in dimetil disulfid (DMDS), organski kemični spojini, ki jih pri nas proizvajajo samo živa bitja. DMS na Zemlji nastaja kot metabolit v nekaterih morskih algah in fitoplanktonu, DMDS pa proizvajajo tudi bakterije, glive, rastline in živali. Zato astronomi menijo, da so morda našli enega najbolj trdnih dokazov, da se je življenje razvilo tudi drugje v vesolju.

»To je doslej najmočnejši dokaz za biološko dejavnost zunaj sončnega sistema,« je za Guardian dejal profesor Nikku Madhusudhan, astrofizik z Univerze v Cambridgeu, ki je vodil opazovanja. A v isti sapi dodal: »Zelo smo previdni. Vprašati se moramo, ali je signal resničen in kaj pomeni.«

»Čez desetletja se bomo morda ozrli nazaj na ta trenutek in spoznali, da je bilo takrat živo vesolje na dosegu roke. To bi lahko bila prelomna točka, ko bi nenadoma lahko odgovorili na temeljno vprašanje, ali smo v vesolju sami,« je, kot piše Guardian, dodal raziskovalec.

Graf, ki prikazuje spekter zaznanih molekul FOTO: Reuters

Planet K2-18 b je sicer skoraj devetkrat masivnejši od Zemlje in 2,6-krat večji. Okoli svoje zvezde kroži v tako imenovanem območju, primernem za življenje – to je orbita, kjer bi lahko bila voda v tekočem stanju. Ta je po našem razumevanju ključna sestavina življenja. Zvezda, ki gosti planet, je rdeča pritlikavka in je polovico manjša od sonca. Že ko ga je leta 2019 odkril vesoljski teleskop Hubble, so planet označili za »najbolj primeren svet za življenje« zunaj našega osončja, poročajo v britanskem Guardianu. Legendarni teleskop je takrat v atmosferi odkril vodno paro pa tudi metan, leta 2023 je skupina profesorja Madhusudhana proti planetu usmerila še najzmogljivejše astronomsko orodje človeštva. Webb je opremljen z instrumenti, ki lahko analizirajo kemično sestavo atmosfere eksoplanetov pa temperature, velikost, gostoto …, so pa ti planeti preveč oddaljeni, da bi jih lahko še tako zmogljiv teleskop fotografiral, kaj šele da bi ga lahko obiskala vesoljska robotska sonda.

Izsledki raziskave, objavljene v reviji Astrophysical Journal Letters, kažejo, da so zaznali precej višje koncentracije DMS in DMDS kot na Zemlji, a vseeno je velika verjetnost, da se spojini ne proizvajata tako, kot na našem planetu. »Morda obstajajo procesi, ki jih mi preprosto ne poznamo. Vseeno pa menim, da ne gre za proces, ki bi ga lahko razložili mimo biologije,« je dodal Madhusudhan.

Ekipa iz Cambridgea tako meni, da je lahko na planetu velik ocean, čeprav nekateri drugi podatki kažejo, da bi lahko šlo za plinastega velikana ali pa celo za planet, kjer so »oceani« magma, in ne voda. Kemični spojini bi lahko nastali ob vulkanskih izbruhih. Kemičarka z Univerze v Bernu Nora Hänni, ki je med drugim prisotnost DMS odkrila na kometu, kjer življenja vsekakor ni bilo, je dejala, da morajo vsekakor najprej izključiti vse druge možnosti, šele nato trditi, da gre za življenje zunaj našega osončja. Previdnost pri takih trditvah seveda ni nikoli odveč: že večkrat so raziskovalci navdušeno trdili, da so našli signale življenja, še bolj pompozno so to nato povzemali mediji, a nato se je izkazalo, da se je rezultate dalo razložiti povsem drugače. Za zdaj še vedno čakamo odgovor na znamenito Drakovo vprašanje: kje so vsi?