(KOLUMNA) Prišli so fantje

Pred časom sem poslušal pogovor s tehnološkim mogotcem Markom Zuckerbergom in medijskim uber fenomenom Joejem Roganom. Mark je Joeju povedal, da pogreša več pristne maskulinosti pri vodenju velikih sistemov. Joe ga je razumel. Jaz ju nekako nisem. Prezgodaj je bilo.

Pred natanko dvema tednoma pa mi je postalo jasno, okrog česa sta se strinjala.

Zgodilo se je ustoličenje vladarja ZDA. Kakšen veličasten šov. Vajeni smo sicer ameriške estetike, ki se bolj rafiniranemu evropskemu okusu zdi blago kičasta, toda tokrat je prenos tega globalno najpomembnejšega političnega dogodka presegel vsa pričakovanja.

Lahko bi rekli, da so se šli cirkus, toda spet bi trčili ob zid kulturnih razlik: cirkus ima v našem izrazju nežno pejorativen ton, fantje na oni strani luže so na (svoj) cirkus ponosni. Predvsem pa je cirkus, ki ni imel več namena skrivati, da je cirkus, o svetu in vladajočem redu povedal več, kot so nam povedali vsi zgodovinarji, romanopisci in novinarji v zadnjih desetletjih.

Človek bi si mislil, da so povolilne parade demokratičnih zmagovalcev predvsem niz tradicij, rezerviranih za zahvaljevanje ljudstvu, ki je izvolilo prvega med enakimi. Običaj je, da izvoljenci in izvoljenke te običaje hvaležnosti za izraženo zaupanje prakticirajo vsaj pro forma in kakopak s figo v žepu, a tokrat je ta običaj odpadel. Nastopajoči na odru niso čutili nobene pretirane hvaležnosti do plebsa, ki jim je dal mandat za zgodovinsko priložnost.

Ni šlo za površnost, slabo režijo ali premalo izkušene pisce govorov, preprosto ni bilo potrebe. V deželi, ki že desetletja z ognjem in mečem izvaža demokracijo tistim, ki jih zaradi svojih interesov razglasi za ne dovolj demokratične vukojebine, so v uvodnih taktih nove ere iskreno pokazali, kaj imajo v mislih, kadar mislijo demokracijo.

Brez dlake na jeziku in s kosmatimi testisi.

FOTO: Mike Segar/Reuters

Ameriški predsednik, ki za razliko od prejšnjega ne skuša skrivati, da je tudi gospodar sveta, je namesto ljudstva okoli sebe zbral kontroverzne poslovne in medijske mogotce, prvo ligo pač, tiste z največ ustvarjenega prometa, tiste z največ vpliva in dometa. V prvi vrsti je bil zbran samo najbolj rasen testosteron planeta Zemlja.

Tam so bili podkasterski mogotci z vplivom, ki si ga stare medijske družbe samo želijo. Poleg so sedeli lastniki najbolj vplivnih družbenih medijev, tehnoloških podjetij in oba alfa samca ozvezdja milijarderjev, lika, ki streljata v nebo ogromne falične rakete, presvetla Bezos in Musk. Generali globalnega kapitalizma so se prišli poklonit novemu gospodarju.

Gospodarju, ki so mu pomagali na tron. Če Rusi, ki jih Amerika vidi kot svoj antipod, svojo oligarhično tradicijo skušajo tradicionalno precej nespretno prikriti, Donald svojim oligarhom odstopi mikrofon. Nobenega prikrivanja, jasno je bilo, da gre za prijateljčke, za »buddyje«, ki se dobivajo v kleteh za podkaste, kjer skupaj pohajo džojnte, igrajo biljard, debatirajo o fuku, ledenih kopelih in nakupu Grenlandije. Če pa jim postane hudo dolgčas, z lokom ustrelijo kak avto.

Fantje so pač fantje in ta žurka je pač fantovska.

Ko je Elon Musk, ki je menda eden najbolj inteligentnih inženirskih genijev planeta, gotovo pa eden najbolj bogatih in vplivnih zemljanov, stopil na oder, je bil samo še fant. Ego ranjenega štirinajstletnika, stereotipnega piflarja, ki pri telovadbi igra šah, je preglasil vse titule, ki mu jih je dal svet.

Njegova hiphop hoja, sumljivo pozdravljanje z desnico ter besedilo, ki je vsebovalo skorajda več orgazmičnih medmetov kot besed, so izdajali, da je vse, kar potrebuje, to, da ga vidimo in prepoznamo kot vrednega. Da vidimo, da je okej tip. Da ga vzljubimo. Ali zasovražimo v njegovi omnipotentnosti.

Končno mu je uspelo: zdaj cel svet ve, da z njim ni šale, da je on model, ki strelja največje rakete, ki lahko jutri kupi facebook in Slovenijo, ki z lokom strelja v nove tesle, ki z X-om upravlja britansko demokracijo, ki kadi travo z Roganom, ki bo koloniziral Mars, ki je jebeni bestič od predsednika ZDA!

​Fuck yeah!!!

V tej točki mi je postalo jasno, kaj sta mislila Zuckerberg in Rogan. Ko sem dojel, za kaj gre, me je ob teh bizgecih preplavil sunek hvaležnosti.

Festivala čvrste erekcije, ki smo mu priča, ne smemo videti kot katastrofe, ki je sledila polomiji, ker nekim drugim centrom moči s svojimi medijskimi mrežami in vplivi ni uspelo v sedlu obdržati tistih, ki se skrivajo pod krinko zmernih in spodobnih. Tak pogled je skrajno naiven in nevaren.

Popolnoma jasno je, da aktualna demokracija s svojo ponudbo razvojnih modelov ne more spremeniti sunka zgodovine, ki je v resnici star nekaj sto let in jezdi isti imperialistični val. Ne da ne more, temveč ne želi! Velja tako za Evropo kot za Ameriki. Toda zgodovina uči, da se spremembe vedno zgodijo tako, da se nekaj konča oziroma presnovi v nekaj drugega.

Z evolucijo ali revolucijo. Konci pa običajno nastopijo takrat, ko obstoječe začne spominjati na parodijo samega sebe. Takšne transparentnosti v odnosih med nosilci ekonomske in politične moči, kot smo ji bili priča oni dan, ko nas je Elon po moško pozdravil, človeštvo ni videlo od starega Egipta dalje.

Predlagam, da namesto jeze v fante, ki so se zbrali pred štirinajstimi dnevi, da bi bili zgolj fantje, usmerimo hvaležnost. Prišli so namreč opravit nehvaležno, a pomembno delo. Prišli končat pomembno zgodovinsko obdobje. Vsakdo ne zmore tega.

Slava jim!

***

Miha Šalehar, publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.