V nadaljevanju preberite:

Nekoč je bil svet naiven prostor. Tako naiven, da smo zaupali samim sebi. Celo politična misel in država sta posledično zaupali v človeka in človeško v njem. Od tod verjetno demokracija.

Danes ni več tako. Vnovično nezaupnico v človeško v meni mi je pred tedni vročil kar sam polmastni jogurt. Ko sem se kot odrasel človek s polno zavestjo lotil njegovega zamaška, se ta ni vdal. Vztrajal je na svoji poziciji in se ni hotel ločiti od preostanka embalaže. Strmel sem v ta bizarni pojav in se spraševal, ali gre nemara za napako. Strojnik v meni je pritrdil sumu, da je neločljivost dveh plastičnih delov konstrukcijsko namerna. Kaj se dogaja? Ker mi zagatne situacije ni bilo dano na licu mesta osmisliti, se je v meni akumulirala cepetava frustracija – strojnik v meni je nagovoril bojevnika v meni. Aktiviral se je neki prastari gen, ki ga je jezdec Atile pustil moji davni prednici, pred očmi se mi je rdeče zameglilo in posegel sem po skrajnem nasilju. V enem samem sunku sem jogurt dekapitiral. Sedel sem tam, v naročju pestoval četrtino jogurta, v rokah držal nekoč celo raztrganost, bolščal v prihodnost in se spraševal, čemu.