V nadaljevanju preberite:

Prvi ponedeljek leta je. Prisilne bakanalije zapovedane decembrske ekonomije so za nami. Zlagane kot navadno, le da je bilo negotovost, ki se nehote prikrade ob misli na prihodnost, tokrat teže odgnati stran od zavesti.

Vsi popusti, plastika, alkohol, všečki, sladkor in transmaščobe zahodnega obilja niso preglasili slutnje, da nekaj ni v redu. Zguljena fraza, s katero si v tem času želimo, da bo vse dobro, dobiva vedno bolj pobožen podton.

Kaj pa sploh pomeni, da bo vse dobro? Kdo pa sploh še premore idejo o tem, kaj je dobro za vse? Občutek imam, da je stremljenje k dobremu le še stampedo egoističnih parcialnih interesov, ki niso dobri za vse, ampak samo za vsakega posebej, predvsem pa na račun drugega.

In že dolgo ni bilo na svetu toliko vizij dobrega za nekoga, ki bi v primeru dejanske realizacije pomenile toliko slabega za drugega. Tak »vse dobro« torej avtomatično ne more prinesti dobrote vsem. Torej ni vse dobro.

Oni dan me je sin, ki je komaj nehal biti najstnik, vprašal, ali bo res vojna.

»Fotr, ti delaš v medijih, ti sigurno veš.«