V nadaljevanju preberite:

Amerika, ki je velika in bo vsled izvolitve pravega prvega Američana kmalu še večja, me spremlja vse življenje. Te dni ugotavljam, da sem že celo življenje tako ali drugače tudi jaz Američan. Velik Američan. Amerikanec pravzaprav.

V trenutku, ko tole tipkam, sedim v lokalu na Vrhovcih in sem oblečen v ameriško narodno nošo. Popolnoma nehote. Zveni nadrealistično, a je čista resnica. Na riti imam kavbojke, na nogah allstarke, na glavi bejzbolsko kapo, pod kapo pa frizuro, ki je nesporna zapuščina mojega prvega stika s Tomom Cruisom sredi osemdesetih. Z Maverickom. Radio mi špila ameriško muziko, na drugi strani kavarne je orjaški napis, da zdrava kokakola v sebi nima sladkorja.

Ljudje moji, jaz živim v Ameriki!

Ko sem prejšnji teden opazoval globalno obsesijo z ameriškimi volitvami, se mi je pod prste nehote priklikal članek o tem, kako na promet ameriške vojaške industrije vpliva aktualna eskalacija konfliktnih žarišč po svetu. Odgovor se kot vedno glasi: zelo dobro.

Spet mi je postalo jasno, da živim v Ameriki. V Ameriki, iz katere ne morem izstopiti tako lahkotno, kot sem vanjo vstopil.

Včasih mora človek paziti, kaj si želi.