V kolumni preberite: 

Nekaj dni po začetku ruske invazije v Ukrajino so me na računalniškem zaslonu presenetili posnetki bombardiranja televizijskega stolpa sredi razsežnega spominskega območja Babji Jar v zahodnem delu Kijeva. Ti posnetki so se vsaj zame razlikovali od drugih pretresljivih prizorov vojnega klanja in uničenja, ki jih na žalost še vedno dnevno spremljamo. Pred šestimi leti sem Kijev obiskal v okviru mednarodnega programa Future Architecture, katerega koordinator je bil takrat ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje, in sodeloval pri odličnem ukrajinskem arhitekturnem festivalu CanActions. Krim je bil takrat že okupiran, na vzhodu države pa so nenehno potekali spopadi. Vendar se je zdel Kijev leta 2016 svetlobna leta stran od vojne. V primerjavi s širokimi avenijami, hipsterskimi restavracijami in barvitimi bari na vzpetini nad Dneprom se mi je prostor konflikta v živo zarezal v spomin šele, ko sem iz podzemne železnice izstopil v na prvi pogled prav nič poseben park Babji Jar sredi predmestnih blokovskih naselij. Vendar je treba na banalna okolja vedno gledati sumničavo. Zazelenjena ravnica je bila namreč prizorišče morda najbolj razvpitega pokola holokavsta zunaj taborišč smrti. Naravno strmo grapo so Nemci uporabili za umor trideset tisoč kijevskih Judov v samo dveh dneh, nato pa so jo minirali, zakrili z zemljo in zravnali, da bi z uničenjem naravne topografije prikrili sledi zločina in ustreljenih teles. Tu takrat še ni bilo stavb, da bi jih razstrelili in tako izbrisali sledi zločina, kot so Nemci naredili s svojimi uničevalnimi taborišči; v Babjem Jaru je bilo treba z eksplozivom izbrisati grapo, naravno topografijo, ki je bila uporabljena za morišče.