V kolumni preberite: 

Včeraj je ljubljanski mestni svet razpravljal o predlogu, da naj se pogodba o uresničitvi projekta Bežigrajski športni park med mestom, olimpijskim komitejem in družbo Joca Pečečnika podaljša še za dolgih šest let. Skupaj to lahko pomeni celih dvajset let zavlačevanja in prepuščanja enega osrednjih Plečnikovih del propadu – bodisi z uničenjem z gradbenimi stroji bodisi s počasnim sesedanjem v ruševine. V obeh primerih bi stadion izginil, na njegovem mestu pa bi ostal zastavek, ki je očitno vreden dvajsetletnih prepirov in pritiskov – velika in dragocena, prav zaradi dediščine poceni pridobljena gradbena parcela sredi mesta. Istočasno se podobno uničenje v obliki »prenove« obeta še enemu objektu, ki je bežigrajskemu stadionu bližnji vrstnik tako po času kot tudi po etosu svojega nastanka. Kopališče Ilirija in Bežigrajski stadion sta kompleksa, ki sta pred skoraj stoletjem zrasla iz entuziazma kolektivnega društvenega dela in s požrtvovalnim angažmajem dveh velikih kreativnih osebnosti, Jožeta Plečnika in Stanka Bloudka. Objekta, namenjena splošni javni rabi, se zdaj, v povsem spremenjenih razmerah podjetnega, zasebnega in povsem brezbrižnega mesta, zato prav slabo znajdeta. Verjetno tako kot vsak devetdesetletnik, ki je odraščal ob soustvarjanju idealov sodobne, zdrave in vsem dostopne družbene infrastrukture, na stara leta pa ga je po glavi treščil tranzicijski valjar.