V kolumni preberite: 

Prejšnji teden je po družabnih omrežjih zakrožil nepremičninski oglas za stanovanje v zaželeni ljubljanski četrti Poljane v centru mesta. Pravim: stanovanje, čeprav gre v resnici za devetnajst kvadratnih metrov veliko enoto v kleti stavbe iz devetnajstega stoletja, ki jo sestavljajo strme in ozke enoramne stopnice in dva podesta, od katerih je eden tik pod obokanim stropom opremljen s svetlobno lino, veliko četrt kvadratnega metra. To je tudi edini vir svetlobe v kleti, ki razen lastninske zaokroženosti v ničemer ne spominja na stanovanje, bi lahko pa odlično služila za sceno zasliševalnice, mučilnice ali samice iz kakšnega mrakobnega črno-belega filma, ki bi ga posnel Béla Tarr. Če imate dober scenarij in 65.000 odvečnih evrov, si to scenografijo sodobne nepremičninske grozljivke lahko tudi kupite – v času pisanja kolumne je bil oglas še vedno aktiven, čeprav bi se vsemu zgražanju in zdravi pameti navkljub ne upal trditi, da ne bo nepremičnina kmalu prodana. Dobri trije tisočaki za kletno luknjo brez svetlobe sredi prestolnice v tem času pač niso nujno katastrofalna naložba, še posebno če jo lahko oddate na Airbnbju ali morda kakšnemu študentu, ki si navadne sobe ne more več privoščiti. Navsezadnje bo celo prazna boljša naložba kot bančni depozit vse, dokler bo v Ljubljani stanovanjska stiska in bodo cene kvadratnega metra še naprej rastle.