Premišljevanje o Kataloniji

Delo je 23. avgusta 2018 objavilo dva zanimiva članka: Molotov, Ribbentrop in Stalinova cigareta (Alija Žerdina) in Propagandna vojna rumene barve (Mimi Podkrižnik). Teksta pripovedujeta o političnih polòmih, pravzaprav o zgrešenem pojmovanju pravice narodov do samoodločbe, ki je bilo značilno za državnike, kot so (bili) Adolf Hitler, Josip Stalin, Neville Chamberlain in Mariano Rajoy. Iztočnica Žerdinovega komentarja je bila »odločitev zahodnih demokracij iz leta 2009, da 23. avgust razglasi za dan vseevropskega spominjanja na žrtve totalitarnih diktatur«, pri čemer se avtorju zdi, da bi se morali ob paktu Molotov-Ribbentrop oziroma Stalin-Hitler spomniti tudi »neprijetnega dejstva, da je slabo leto pred Molotovom tudi Zahod (tj. Chamberlain) v Münchnu podpisal sporazum s Hitlerjem in pri tem privolil v razkosanje Češkoslovaške«. Skratka, iver v očesu svojega brata vidimo, bruna v svojem očesu pa ne.

V začetku se me je bolj kot Žerdinov dotaknil tekst Mimi Podkrižnik, ki opisuje nesrečni položaj nekdanjega voditelja (zaenkrat) neuspešnega katalonskega gibanja za osamosvojitev Carlesa Puigdemonta, trdoglavost (in iz nje izvirajoči poraz) desne vlade Mariana Rajoya pa taktiziranje leve vlade Pedra Sáncheza. Skoraj leto dni po referendumu o neodvisnosti je Katalonija še vedno ali pa vse bolj razdvojena. Sprti so Madrid in Bruselj, Barcelona in Bruselj, Madrid in Barcelona, v sami Kataloniji pa si ognjevito nasprotujejo »unionisti« in »independentisti«, po naše osamosvojitelji. Poročilo o Kataloniji se me je, kot sem rekel, dotaknilo, in je sploh vznemirljivo, ker pod vprašaj postavlja splošno veljavnost načela o samoodločbi. Za slovenske opazovalce in poročevalce sta v zvezi s Katalonijo aktualni dve spoznanji: po eni strani navdušeno spoznanje, da je Sloveniji uspelo, kar ni uspelo Kataloniji; po drugi strani žalostno spoznanje, da pravičnost ni vedno/nujno nagrajena, ampak ima trdožive in maščevalne nasprotnike. Ko sem prebral članek o Kataloniji, sem pomislil na slovensko posebnost: trdoživih in maščevalnih nasprotnikov nima le poraz, ampak jih ima tudi zmaga pravičnosti, kot se je izkazala leta 1991.



Maščevalnih, če hočete izprijenih nasprotnikov nimajo le krivice, ampak tudi pravice, kot je na primer pravica naroda do samoodločbe. To seveda ni neko senzacionalno odkritje, ampak bolj ugotovitev, ki vsebuje veliko zapletov in protislovij. Pred osemdesetimi leti Edvard Kocbek ni premišljeval o Kataloniji, ampak o Španiji. Pisec teh vrstic ni prvi, ki si postavlja vprašanje, koliko se Kocbekov problem pozna pri aktualnem katalonskem problemu. V njegovem znamenitem eseju Premišljevanju o Španiji, ki je podrlo lep del predvojnega literarnega establišmenta, je Edvard Kocbek napisal, da je treba obsojati tako levičarsko brezobzirnost kot tudi desničarsko silovitost. Odobravati ni mogoče niti rdečega nasilja niti belega terorja. In tu smo pri zapletu, ki ga vsebuje tudi komentar Alija Žerdina.

Žerdin bi se strinjal, da je treba obsoditi tako desničarsko silovitost kot tudi levičarsko brezobzirnost. Recimo Hitlerjev fašizem in Stalinov komunizem. Na tej točki se spomnim – Kocbekovemu nasprotnega – članka, ki ga je za ameriško revijo Foreign Affairs leta 1956 napisal Edvard Kardelj, v njem pa trdil, da so lahko diktature tudi koristne in da so lahko demokracije tudi škodljive. Od te domneve ni daleč do teorije, ki pravi, da je komunistična diktatura dobra, zahodna demokracija pa slaba. Ta teorija je v mnogih letih svojih permutacij doživela tudi trditve, da komunistična diktatura ni prava diktatura ali da obstaja socializem s človeškim obrazom, ki mu poveljuje prosvetljena Partija. Od teh trditev že spet ni daleč do predpostavke, da so levičarske vlade napredne, desničarske pa zaostale in da je treba za vsako ceno izključiti sodelovanje Levice z Desnico.

Ali Žerdin – seveda – graja Hitlerjevo politiko, čeprav se je Hitler pri sudetskem vprašanju skliceval na odločitve versajske konference leta 1919, ki je uveljavila pravico narodov do samoodločbe. Sudetski Nemci naj bi imeli pravico do samoodločbe. Ob tem Žerdin omenja oportunizem Nevilla Chamberlaina in Zahoda, češ da sta leta 1938 podprla razkosanje Češkoslovaške. Lahko bi dodal še sovjetsko okupacijo iste države dvajset let pozneje, leta 1968.

Morda kdo misli, da so zahodne demokracije lahko škodljive, medtem ko je bila sovjetska diktatura dobra zaradi uničenja fašizma, ki je à propos zahtevalo devet milijonov življenj? Ali Žerdin se seveda zaveda omenjenih zgodovinskih težav, zato nasprotuje poenostavljanju, pri čemer mu je treba pritrditi.

Demokracije namreč vsebujejo relativno zanesljive mehanizme učenja in rehabilitacije, medtem ko imajo diktature oziroma njihovi zagovorniki pri tem precej zadržkov. (Recimo, ko govorijo, da so povojni množični pomori sekundarna tema.) Chamberlaina je zaradi oportunistične politike zamenjal načelni Winston Churchill. Moderna Španija tudi ni več diktatura. Samovšečnega Rajoya je relativno hitro zamenjal Sanchez, katalonski osamosvojitelji pa tudi niso vrgli puške v koruzo. Druga reč je povezana s samoodločbo. Hitlerjevo sklicevanje na versajsko iznajdbo samoodločbe, čeprav ga je demantirala druga svetovna vojna, je leta 2008 in 2014 ponovil ruski predsednik Vladimir Putin, ko je priključeval Abhazijo, Južno Osetijo, Krim, Doneck in Lugansk.

Chamberlainov oportunizem nas potemtakem ne bi smel ovirati pri obujanju spomina na žrtve totalitarnih diktatur.

***
dr. Dimitrij Rupel pisatelj, publicist in nekdanji zunanji minister

----

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.