Propagandna vojna rumene barve

Barve imajo izjemno moč: z rumeno (pentljo), denimo, množice Kataloncev izražajo solidarnost s priprtimi nekdanjimi voditelji in s tistimi, ki še vedno bivajo v eksilu. Ko bo ta simbolično močna barva enkrat zbledela ali izginila z javnih površin, bo menda pomenilo, da javnost počasi pozablja nanje in njihovo usodo, tudi na nekdanjega predsednika Carlesa Puigdemonta. Zato po eni strani ni malo strastnega independentističnega barvanja Katalonije v rumeno in po drugi strani nič manj gorečnega unionističnega brisanja rumenih odtenkov.

Napad na državo

Razmere v katalonski politiki so kaotične, napete in negotove, je za Delo komentiral neimenovani vir iz Barcelone, ki je bil blizu nekdanji regionalni vladi. Kakor spremlja dogajanje, se spet ostrijo skrajna politična čustva, čeprav poskuša predsednik Quim Torra delovati kolikor toliko zmerno (in lojalno do predhodnika Puigdemonta, ki intenzivno deluje iz tujine). Problem še zdaleč ni le v razmerju z Madridom, kjer je s Pedrom Sánchezom na čelu oblasti zavladala spravljivejša politika, konflikti so poudarjeno notranji, zato ne manjka preigravanj, da bodo morali Katalonci morda že kmalu na predčasne volitve.

Na svojo stran vlečejo tako zagovorniki neodvisnosti kakor na nasprotnem bregu unionisti, a vse močnejša trenja so prav tako med independentističnimi strankami: v CUP, denimo, še naprej brezkompromisno silijo v neodvisno državo ... In ker se zatorej utegne zaplesti pri sprejetju proračuna za leto 2019, bo predsednik generalitat morda prisiljen predčasno razpisati volitve (ki so vedno tudi nesrečna zgodba o službah). Še za odtenek pa se je zapletlo prejšnji petek, na obletnico terorističnih napadov, ko je Torra (ponesrečeno ali zanalašč?) izjavil, kako je treba »napadati državo«.

Potem ko so katalonski Ciutadans mahoma skočili, je predsednica stranke Inés Arrimadas pozvala nacionalno vlado, da mora nujno spet aktivirati 155. člen španske ustave in nadvladati Katalonijo. Podobno je brž zatem predlagal Albert Rivera, predsednik vsešpanskih Ciudadanos, prepričan, da nova katalonska vlada že nekaj časa ruši državo. Hkrati je premieru, socialistu Pedru Sánchezu, predlagal, naj »zamenja zaveznike«. Da si kaže znova podrediti Barcelono, pritrjujejo tudi v opozicijski Ljudski stranki, menda zaskrbljeni, ker je španski predsednik vlade vsak dan šibkejši, medtem ko se katalonsko independentistično gibanje iz dneva v dan krepi.

Prelomno jesensko srečanje

V tako razburkanem razpoloženju potekajo priprave na ponovno srečanje Quima Torre in Pedra Sáncheza, ki naj bi se po dokaj uspešnem julijskem srečanju v Madridu, kot je v ponedeljek potrdila katalonska vlada, kmalu srečala v Barceloni. Točen datum ni znan, a predvidoma se bosta sestala septembra. Iz Katalonije je medtem uradno slišati, kako pričakujejo, da bo drugi sestanek »dialog dveh enakovrednih predsednikov, ne pa pogovor španskega premiera z voditeljem ene od regij«.

Čeprav obe strani kažeta nemalo politične omike, je prvo srečanje pri (gorečnih) Kataloncih pustilo grenek priokus: Sánchez – ki se je strinjal, da je katalonsko vprašanje politični problem, zato ga je treba rešiti po politični poti – je takrat zavrnil Torrovo pobudo, da bi smeli organizirali osamosvojitveni referendum. In vendar, kot je v nedavnem intervjuju za Katalonsko tiskovno agencijo pomirjajoče ponovil katalonski voditelj, španska stran kaže pripravljenost na dialog, kar je »zelo pomembno«, sploh ker privoli v »dialog brez vnaprejšnjega pogojevanja«. Pričakuje pa, da bodo »pogovori vodili v pogajanja o prihodnosti Katalonije in da bodo besede prerasle v dejanja.«

​Ključni datumi kot kazalec

Kaj si o vsem mislijo Katalonci – kot poudarja neimenovani vir, je čutiti naveličanost zaradi politične nestabilnosti –, se bo na ulicah razkrilo v prihajajočih tednih, ko bo več pomembnih obletnic. Politiko mora še kako zanimati, koliko zagovornikov neodvisnosti in nasprotnikov bo Barcelono preplavilo na nacionalni praznik 11. septembra; zadnja leta je bilo dogajanje na ta
zgodovinsko prelomen dan, ko je leta 1714 padla Barcelona, nazoren kazalnik razpoloženja v javnosti in vodilo za naprej.

Podobno ključno bo 1. oktobra, ko bo prva obletnica referenduma, in nič manj 27. oktobra, ko je pred letom dni po večtedenskih kolobocijah Carles Puigdemont končno razglasil neodvisnost. Pot v prihodnost bo v Kataloniji določila rumena barva (solidarnosti): koliko je (še) bo.