Povezani v rasti in podpori za skupni cilj

Letos sem skupaj z učitelji, s katerimi sodelujem, opazovala povečanje »vedenjskih težav« učencev. Vemo, da se te pojavijo, ko so otroci in mladi v stiski. To ni izjema, ki bi jo opazili na posamezni šoli, ampak bolj vzorec, opažen na skoraj vsaki šoli, s katero sodelujem kot svetovalka.

Poleg povečanja stisk mladih sem opazovala tudi porast stisk učiteljev in drugih strokovnih delavcev šole. Te stiske se pogosto delijo znotraj kabinetov in zbornic kot jamranje, iskanje krivcev, tudi obtoževanje. Izražajo nemoč in skrb za mlade ter prihodnost. Ponekod tudi vdanost v usodo in obup. Znotraj kolektivov je opaziti razdeljenost učiteljev pri soočanju z vedenjem in stiskami učencev. Poglejmo situacijo na dveh primerih.

Vzgojno delovanje

Ko učenec krši šolska pravila, se učitelji najpogosteje razdelijo na dva pola. En del učiteljev bi učenca kaznoval z izrekom vzgojnega ukrepa in vključil starše v reševanje vzgojne problematike. Pričakovanje učiteljev je spremenjeno vedenje učenca v razredu. Drug del učiteljev bi se z učencem pogovoril, pričakoval uvid za storjeno dejanje, mu omogočil prostor za rast in sprejemanje odgovornosti (posledic z restitucijo ali kaj se je iz tega naučil).

Poglejmo na isti položaj z analogijo vzgoje v družini. Podobno kot kolektiv bi, na primer, v družini eden od staršev kaznoval, drugi bi se z otrokom pogovarjal, morda celo popuščal. Otrok je pri taki vzgoji še bolj zmeden, izkorišča neusklajenost staršev in poskuša pri obeh doseči najboljši izid zase. Posledično je s takim otrokom ali najstnikom vse več težav in vedno težje je z njim sodelovati.

Enako se dogaja v šolah. Učenci izkoriščajo neusklajenost učiteljev, posledično postane situacija vedno bolj neobvladljiva in na koncu se zdi, da že učenci vodijo šolo, učitelji pa le nemočni opazujejo. Vpletanje staršev v reševanje konfliktov otroka v šoli še poslabša vzgojno delovanje šole. Na koncu se zdi, da se trije pogovarjajo o otroku brez vključenosti otroka, ki bi moral biti glavni akter. Ker je izključen iz procesa, prepogosto dobi napačno sporočilo (drugi bodo rešili namesto mene, lahko počnem, kar hočem) in nadaljuje izbiro vedenj, ki zanj delujejo.

Pri spopadanju s takimi izzivi je pomemben odnos in usklajeno delovanje vseh delavcev šole. Za to so nujni pogovori, dogovori in spoštovanje le teh. Zavedanje, da je skupni cilj pomembnejši od mojih osebnih prepričanj, je ključ do učinkovitega delovanja.

Čakanje na sistemske spremembe

Drugi opaženi vzorec delovanja šol se tiče uvajanja sprememb in novosti. Podobno kot v zgoraj opisanem primeru je opaziti del učiteljskega kolektiva, ki izraža prepričanje, da lahko le sistemska sprememba prinese rešitev za večino njihovih težav. Ker je ni na vidiku, izražajo obupanost, apatičnost, vdanost v usodo in preživetje iz dneva v dan.

Drugi del kolektiva že prevzema iniciativo, išče rešitve, se uči in prispeva skupnosti. Ti so bolj optimistični, izražajo več zaupanja v prihodnost. Včasih so razočarani, ko ne čutijo podpore pri kolegih, ko ni možnosti za iskren pogovor za sodelovanje in ustvarjanje skupne vizije znotraj kolektiva. Nekateri pri tem tudi izgorevajo.

Še zanimivejša postane situacija ob napovedi ali uvedbi sistemske spremembe, ko lahko ponovno opazujemo dva pola. Prvi, ki bo kritiziral, jamral in se upiral: »Vi mi že ne boste govorili, kako naj učim!« in izpostavljajo avtonomijo učitelja. Drugi, ki bo tiho ali s kakšnim predlogom sprejel spremembo. Skratka, smo v zanimivi situaciji. Na eni strani želje in čakanja na spremembe, na drugi pa upiranja le tem.

Odsotnost vizije

Odsotnost vizije v izobraževanju v Sloveniji je velik problem. Hkrati tudi priložnost za tiste šole, ki imajo vizijo. Pri tem se kažejo novi izzivi v pomanjkanju izkušenj z vodenjem kolektiva skozi proces tranzicije. To je sooblikovanje in vodenje razvoja, h kateremu pripomorejo vsi, učitelji, učenci in starši. Če je nekaterim šolam to uspelo ob sprejemanju vzgojnega načrta šole, šepa v implementaciji le-tega. Pogosto opazimo, da vzgojni načrti živijo le na papirju.

Kaj se lahko naučimo od drugih?

Ob študijskih obiskih v tujini smo opazili harmonijo delovanja šol in zadovoljstvo učiteljev, učencev in staršev na šolah, na katerih je prisotno sodelovanje v komunikaciji, v priložnostih za pogovore o učenju, poučevanju in vzgojnih pristopih. V šolah, v katerih so odprta vrata, iskrene delitve neuspehov, zmag ter podpore med učitelji in vodstvom vladajo dobri odnosi ter prijetno počutje. V šolah, na katerih se zavedajo, da so učitelji in starši partnerji v vzgoji, imajo otroci in mladi zgled za sodelovanje in podporo v razvoju. Učinkovit način vodenja razvoja in implementacije ni prepuščen samo ravnatelju, temveč so vanj vključeni vsi zaposleni in zunanji svetovalci.

Najmočnejši način učenja je učenje z zgledom. Ko učitelji izrazijo pričakovanja o tem, kakšne učenci bi radi imeli, je opazen vzorec. Radi bi imeli take učence, kakršni sami niso. Na primer, učitelji zamujajo k pouku in pričakujejo, da bodo učenci prihajali točno k uram. Mati mojega učenca dodaja: »Tudi starši bi radi imeli take otroke, kot sami nismo.«

***

Mateja Peršolja, učiteljica matematike in svetovalka.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.