Moč metafore in zmota sestave

John Maynard Keynes (Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, 1936) je morda imel prav, ko je rekel, da imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo, in da ideje vladajo svetu. Menil je tudi, da so praktični ljudje, ki o sebi menijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, običajno sužnji že kakega pokojnega ekonomista in da tudi blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna iz preteklosti, zato ideje, ki jim sledijo uradniki, politiki in celo agitatorji, najverjetneje niso novejšega datuma. Poudaril je, da so ideje, in ne pridobljene koristi, tisto nevarno gibalo, ki je krivo za vse dobro ali zlo. Danes je tudi Keynes studenec, iz katerega se napajajo politiki, uradniki, agitatorji in seveda ekonomisti.

Eden od pisunov iz preteklosti je bil tudi Škot Adam Smith, rojen pred 300 leti, avtor dveh pomembnih knjig, Teorija moralnih občutij (1759) in Bogastvo narodov: razprava o naravi in vzrokih bogastva narodov (1776). Tudi on je še vedno studenec, iz katerega se napajajo politiki, uradniki, agitatorji in seveda ekonomisti. Omenim lahko, da je v slovenskem prevodu naslova Smithove knjige napaka, ki je resnici na ljubo prisotna tudi v prevodih v druge jezike. Pri Smithu ne gre za bogastvo narodov, temveč za bogastvo držav ali dežel. To bi moralo biti jasno že tistemu, ki ne seže dlje od kazala knjige, še bolj pa tistemu, ki je knjigo prebral.

Mimogrede, eden od znanih mogočnežev, ki so poznali Smithovo delo, je bil Napoleon, ki je kot mlad topniški častnik eno leto po Smithovi smrti prebiral francoski prevod Bogastva narodov. Pod njegovim vplivom je zagovarjal zdrav denar, strogo smotrnost javnih izdatkov in druge gospodarske vrline, ki jih je Smith cenil bolj kot državniki. Napoleon je bral tudi avtorje, ki so imeli povsem drugačna stališča od Smithovih. Po uvedbi kontinentalne blokade Anglije je začel uvajati protekcionistične politike, s katerimi je omejeval trgovanje znotraj Evrope, preprečil pa je tudi ponovno izdajo razprave o politični ekonomiji Smithovega francoskega privrženca Jeana-Baptista Saya, ki ni več želel sodelovati z njim in se je moral podati v podjetniške vode. Pozneje je celo trdil, kako je bil že od nekdaj prepričan, da če bi bil imperij narejen iz granita, bi ideje ekonomistov, če bi jim prisluhnili, zadostovale, da bi ga spremenili v prah. Po drugi strani pa se zdi, da so tudi na področju poslovanja, na katero naj bi najbolj vplivale ideje ekonomistov, bili prav malo izpostavljeni vplivu ekonomistov.

Pri Keynesu in Smithu si lahko predstavljamo, da so njune ideje, in to brez resnega branja in proučevanja, pronicale v stvarno življenje z nekim posebnim procesom osmoze.

Keynesova doktrina je bila doktrina agregatnega povpraševanja, ki vodi do polne zaposlenosti. Ključno vlogo pri tem ima država. Smithova doktrina je osebni interes ali sebičnost, ki ju vodi nevidna roka. Med Keynesom in Smithom je časovna vrzel, dolga dobro četrtino tisočletja. V tem času je okolje, v katerem sta delovala, prehodilo pot iz mogočne trgovinske države, industrializirane liberalne kapitalistične v monopolistično in imperialistično državo. Gotovo pa v predmetu razmišljanja obeh najdemo številne skupne točke, tako kot lahko skupne točke najdemo tudi s primerjavo sedanjega sveta s svetom iz Keynesovega in Smithovega časa.

Keynesova ideja se je rodila iz njegove kritike klasične ekonomije, katere začetnik je bil Smith, saj ni več ustrezala potrebam časa, predvsem ne potrebam spopadanja z veliko krizo tridesetih let preteklega stoletja. Smithova doktrina je nastala v popolnoma drugačnih razmerah. To so bile razmere, ki jih je ustvarila angleška nekrvava slavna revolucija (1688) z listino o pravicah in uveljavitvijo načela o delitvi oblasti, kar je Anglijo bistveno razločevalo od absolutistično usmerjenih celinskih evropskih držav. Okrepila se je moč zagovornikov ekonomske ideologije, ki je poudarjala vrednost dela ter vlogo manufakturne proizvodnje in trgovine, to pa je zelo vplivalo na spremembe v notranji in zunanji politiki Anglije. Krepilo se je ekonomsko razmišljanje, ki je ustrezalo angleškim podjetnikom. Smithovo delo je zato kritika agrarnega sistema politične ekonomije in zagovor trgovskega sistema kot sodobnega ter v njegovi deželi in njegovem času najbolj razumljenega.

Po Smithu posameznik, ki deluje nezavedno, pod vplivom nevidne roke, uresničuje osebni interes in s tem podpira tudi javne koristi. Miselni tok, ki ga je učvrstil z eno najbolj znanih besednih figur, je izpeljal iz trditve, da je v človeškem ravnanju prisotno nagnjenje k barantanju in menjavanju enih reči za druge. To nezavedno, od narave dano in od človeka neodvisno nagnjenje je imel za posledico razuma in govora oziroma jezika. Moč nagnjenja povzroča delitev dela. Obseg ali globina delitve dela določa območje trga. Sledita preprosto vprašanje, kako se določata območje ali velikost trga, in preprost odgovor: z odpravo ovir v trgovanju. Lahko bi rekli, gospodarski svet je velika, spontano nastala naravna skupnost, ki jo ustvarja delitev dela. Da bi deloval, ne potrebuje nikakršnega posega kolektivne, v prihodnost zazrte, razumske volje in nikakršnega predhodnega soglasja med ljudmi.

Nevidna roka je tista, ki usmerja ravnanje množice individualnih odločitev, ki zasledujejo sebični interes v dobro skupnosti. Kot metaforo jo je Smith uporabil trikrat. Najprej v svojem spisu v astronomiji, vendar v drugačnem kontekstu. Potem jo je uporabil v svoji moralni filozofiji, v Teoriji moralnih občutij (1759). Vendar se v moralni filozofiji ni ohranila. Ker zagotavlja moralni blišč konkurenčnega kapitalističnega ravnanja, je svojo trajno nastanitev dobila v ekonomiji, v Bogastvu narodov, čeprav s samo eno omembo! S tem je bila moralna filozofija razrešena kontempliranja o moralnih vrlinah posameznikov v svetu, v katerem naj bi bili končni izidi njihovega delovanja drugačni od tistih, ki so jih zasledovali.

Če združimo Keynesa in Smitha, potem se s prvim lahko strinjamo, da svetu vlada ideja, in z drugim, da svetu vlada ideja sebičnosti. Združuje ju tudi zmota sestave, le da sta na nasprotnih straneh. Keynes je z dedukcijo dokazoval, da tisto, kar je dobro za posameznika, ni nujno dobro za skupnost. Smith je z indukcijo dokazoval, da je tisto, kar je dobro za posameznika, dobro za skupnost. Keynes je poudaril, da je gospodarstvo njegovega časa drugačno od gospodarstva Smithovega in drugih klasičnih ekonomistov ter da je njihov nauk zavajajoč in poguben, če ga poskušamo aplicirati na izkustvena dejstva.

In tako še zdaj živimo v objemu nenehnega boja med aktivizmom in spontanostjo. Včasih se zdi, da imamo opraviti s skupinami delavcev, ki, namesto da bi nadaljevali delo predhodnikov, že opravljeno delo odpravijo in začnejo znova. Stare ideje se preoblečejo in vračajo, odvisno od tega, kateri interesi se spet dvignejo na oder življenja.

Naj na koncu bralce pozovem, da preberejo Keynesovo in Smithovo knjigo, ter ugotovijo, kdo je avtor naslednjega odstavka:

»Politična ekonomija, pojmovana kot znanstvena veja državnika ali zakonodajalca, si prizadeva za dva različna cilja: prvič, preskrbovati ljudi z obilnim dohodkom oziroma z eksistenco, ali ustrezneje, omogočiti jim, da se s takšnim dohodkom ali potrebščinami oskrbujejo sami; in drugič, oskrbovati državo oziroma narod z zadostnim dohodkom za javne službe. Prizadeva si obogatiti tako ljudstvo kakor vladarja.«

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.