Agencija Magnum - moderni klasiki fotoreporterstva

Manj kot dve leti po drugi svetovni vojni, aprila 1947, se je na strešni terasi newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MoMA) zbralo pet profesionalnih in uglednih fotoreporterjev: Henri Cartier-Bresson, Robert Capa, George Rodger, David Seymour in William Vandivert. Dogovorili so se, da bodo ustanovili fotografsko agencijo in jo poimenovali Magnum. Agencija je hitro pridobila svetovni sloves na področju dokumentarne fotografije in postala sinonim za moderno klasiko fotoreporterstva. Precej njenih fotografij se je vtisnilo v kolektivni spomin človeštva.

Robert Capa (1913–1954, Madžarska): Invazija ameriških čet na plažo Omaha, dan D izkrcanja v Normandiji, 6. april 1944. FOTO: © Robert Capa, Magnum Photo. Z dovoljenjem galerije OstLicht, Dunaj.

Ena takšnih podob je portret Cheja Guevare s cigaro, ki štrli iz desnega kota njegovih ust, iz serije fotografij, ki jih je leta 1962 posnel v Švici rojeni René Burri (1933–2014). Ta je leta 1959 postal polnopravni član Magnuma. Fotografiral je Cheja Guevaro med intervjujem z ameriško novinarko, ki je delala za revijo Look. Magnum je te portrete distribuiral po vsem svetu. Burrijev prijatelj je naredil plakat s to fotografijo in mnogi so ga kupili. In potem je prišlo revolucionarno leto 1968 v Parizu s študentskim uporom in Burrijev portret Cheja Guevare s cigaro je postal uspešnica. Bil je celo na zastavah študentov, ki so demonstrirali. »Kasneje, ko sem ponovno obiskal Kubo, sem videl tisto mojo fotografijo na majicah, ki so bile izdelane za kubansko ministrstvo za informiranje.«

Otoplitev hladne vojne

Številni slavni fotografi 20. stoletja so bili del družine Magnum in ustvarili več fotografskih ikon. Ena takšnih fotografij je zagotovo tista, ki jo je leta 1959 posnel ameriški fotograf Elliott Erwitt (1928–2023) med »kuhinjsko debato« med sovjetskim partijskim voditeljem Nikito Hruščovom in Richardom Nixonom, ki je bil takrat podpredsednik ZDA. To je bil čas določene otoplitve hladne vojne med ZDA in ZSSR, zato so poleti 1959 v Moskvi naredili veliko razstavo o dosežkih ZDA in življenju njenih prebivalcev.

V nekem trenutku se je med Hruščovom in Nixonom, ki sta skupaj obiskala odprtje razstave, vnela burna razprava, in to ob tistem delu postavitve, kjer je bila predstavljena sodobna ameriška družinska kuhinja z najnovejšimi gospodinjskimi aparati. Hruščov je poudarjal prednosti socializma, Nixon pa kapitalizma. Okoli njiju je bilo več novinarjev, Erwitt pa je najbolje prenesel vzdušje tistega trenutka in nasploh ideološki spopad med velesilama, saj mu je uspelo vstopiti v kuhinjski prostor. Fotografija Nixona, ki z zelo resnim izrazom na obrazu s kazalcem kaže proti Hruščovu, ki je imel v tistem trenutku zaprte oči, je bila dokaz ameriškemu občinstvu, da imajo ZDA voljo, da se zoperstavijo ekspanzivni moči ZSSR, ki je takrat dokazovala svojo premoč v vesoljskih poletih. Kmalu po tem trenutku je Nixon fotografijo uporabil v svoji (neuspešni) kampanji za predsednika ZDA, v kateri ga je premagal John F. Kennedy.

Eve Arnold (1912–2012, ZDA): Andy Warhol dela v svoji Silver Factory, New York City, 1964. FOTO:  © Eve Arnold, Magnum Photo. Z dovoljenjem galerije OstLicht, Dunaj.

Na dunajski razstavi je tudi legendarna fotografija Za postajo Saint-Lazare, Pariz. Mnogi pravijo, da je to najboljša fotografija enega največjih fotografskih umetnikov 20. stoletja, Francoza Henrija Cartier-Bressona (1908–2004). Danes je med drugim del zbirke MOMA v New Yorku. Cartier-Bresson jo je posnel leta 1932, ko Magnum še ni obstajal, a jo je agencija kasneje desetletja uspešno tržila. Cartier-Bresson je fotografiral človeka, ki je skakal čez lužo. Tudi danes se lahko pri Magnumu kupi original fotografije, trenutna cena enega izvoda (format okoli 55 x 40 centimetrov) je 22.000 evrov.

Slavni madžarsko-ameriški fotoreporter Robert Capa (1913–1954), tudi eden od soustanoviteljev Magnuma, je zaslovel s fotografijami iz španske državljanske vojne 1936–1939, nato pa še s fotografijami iz druge svetovne vojne. Capa je bil fotograf v desantnih enotah ameriške vojske, ki so se na prvi dan izkrcanja v Normandiji, 6. aprila 1944, izkrcale na tako imenovani plaži Omaha in bile izpostavljene smrtonosnemu ognju nemških obrambnih enot. Zamegljene fotografije ameriških vojakov, ki ležijo v plitvi obalni vodi blizu protidesantnih ovir, da bi se zaščitili pred ognjem sovražnika, so med bolj znanimi iz druge svetovne vojne. Capove fotografije iz te in številnih drugih vojn so objavljali po vsem svetu. Fotograf je leta 1954 stopil na mino v Vietnamu, kjer so se domače sile bojevale proti francoskim kolonialnim enotam, in umrl pri le 40 letih. Zapustil je več kot 70.000 negativov.

Tretji soustanovitelj Magnuma, George Rodger (1908–1995), je bil britanski fotograf, ki je najprej delal za BBC-jevo revijo Listener. Zaslovel je s fotografijami nemškega bombardiranja Britanije in s tem pritegnil pozornost znane ameriške revije Life. Bil je fotograf s številnih bojišč druge svetovne vojne. Na italijanskem bojišču je spoznal Roberta Capo. Od petdesetih let 20. stoletja je imel v fokusu svojega fotoaparata najpogosteje Afriko, delal je reportaže za National Geographic in druge pomembne revije.

René Burri (1933–2014, Švica): Po izgradnji berlinskega zidu, Zahodna Nemčija, avgust 1961. FOTO: © René Burri, Magnum Photo. Z dovoljenjem galerije OstLicht, Dunaj

Vojne, taborišča, lakota

David »Chim« Seymour se je rodil leta 1911 v Varšavi kot David Szymin v družini judovskih tiskarjev. Po študiju na Sorboni v Parizu je v tridesetih letih 20. stoletja ostal v Parizu. V francoski metropoli je začel fotografirati, fotografije objavljal v številnih časopisih ter spoznal Cartier-Bressona in Capo. Bil je fotograf v španski državljanski vojni, po njej pa je sledil skupini španskih republikancev, ki so emigrirali v Mehiko. Po začetku druge svetovne vojne se je preselil v ZDA in si spremenil priimek v Seymour. Leta 1947 je postal soustanovitelj Magnuma. Naslednje leto ga je Unicef ​​najel za fotografiranje otrok v Evropi, ki so potrebovali pomoč. Iz tega projekta je nastala knjižica z nekaj več kot 50 stranmi njegovih fotografij, ki velja za eno najpomembnejših fotoreportaž. »Seymour je pokazal, kako lahko kamera prikaže človeško stanje,« pravi Nadya Bair, zgodovinarka pri Magnumu. Fotografiral je tudi številne filmske zvezde v Evropi in prav tako ustanovitev države Izrael. Po smrti Cape je postal predsednik Magnuma. Na tem položaju je ostal slabi dve leti, do novembra 1956, ko so ga v bližini Sueškega prekopa, kjer je nameraval fotografirati izmenjavo ujetnikov, usmrtile krogle iz egipčanske strojnice.

William Vandivert (1912–1989) je bil tudi eden od petih ustanoviteljev Magnuma. Tik pred začetkom druge svetovne vojne, poleti 1939, je posnel reportažo o Parizu. Barvno je fotografiral tudi nemško bombardiranje Londona in Britanije. Za revijo Life je med drugim poročal o katastrofalni lakoti v Indiji leta 1943. V teh letih je bil tudi na številnih bojiščih. Znane so njegove fotografije pravkar osvobojenega koncentracijskega taborišča Gardelegen. Vandivert je bil tudi prvi zahodni fotoreporter, ki je bil po bitki za Berlin ob koncu vojne v Hitlerjevem bunkerju. Life je o tem objavil tudi poročilo. V zgodovini Magnuma ga najmanj omenjajo, saj je agencijo zapustil leta 1948.