Poti nazaj iz nove hladne vojne več ni

Ruski napad na Ukrajino za več deset milijonov ljudi pomeni veliko negotovost, vendar smo vsaj o nečem lahko prepričani: Rusija in Zahod sta zdaj v vojni. Ameriški in evropski uradniki bodo še naprej zatrjevali, da se želijo izogniti neposrednemu vojaškemu spopadu med Natovimi in ruskimi vojaki, vendar z zgodovinskega vidika stroge gospodarske sankcije proti Rusiji, zahodno dobavljanje visoko naprednega in smrtonosnega orožja ukrajinskim borcem ter prizadevanja ZDA in Evrope, da bi režim predsednika Putina dolgoročno izolirale, predstavljajo vojno napoved.

To je za svet velika prelomnica. Če predvidevamo, da sta se Nato in Rusija zmožna izogniti se neposrednemu vojaškemu spopadu in da ne pride do vse bolj nepredstavljivega Putinovega umika, potem sta Rusija in Zahod na pragu nove hladne vojne. Ta konfrontacija bo v več pogledih manj nevarna, kot je bila tista v 20. stoletju, a zdaj je tveganje za vse te države in celotno svetovno gospodarstvo precej večje.

Novi spopad med Rusijo in Zahodom bo manj nevaren predvsem zato, ker Rusija ni Sovjetska zveza. Rusija ima manjši bruto domači proizvod kot ameriška zvezna država New York in letos bodo sankcije po vsej verjetnosti skrčile njeno že tako stagnirajoče gospodarstvo za deset odstotkov ali več. Obstaja nevarnost sesutja ruskega bančnega sistema. V globaliziranem svetu je to pomembno. Sovjetska zveza in njeni vzhodnoevropski sateliti so bili večinoma izolirani od zahodnega gospodarskega pritiska, ker so bili njihovi gospodarski sistemi ločeni. Danes je Evropa združena in močno (če že ne popolnoma) usklajena z Združenimi državami, medtem ko se nekdanje sovjetske republike na različne načine težko upirajo Putinovemu vplivu.

Poleg tega je bila Sovjetska zveza ideološko zanimiva za ljudi in politike v vsaki regiji sveta. Danes pa Rusija, ki nima posebne ideologije, nima zaveznikov, s katerimi bi si delila politične vrednote. Ima svoje podrejene države in odvisna ozemlja. Ko je Generalna skupščina Združenih narodov 2. marca glasovala, ali naj obsodi rusko zasedbo Ukrajine, so v prid Rusiji glasovale samo Belorusija, Severna Koreja, Sirija in Eritreja (Venezuela ni mogla glasovati, ker Združenim narodom ni poravnala zapadlega dolga). Celo Kuba se je raje vzdržala, kot da bi podprla Putinovo razkazovanje moči.

Kaj pa Kitajska? Zahodni voditelji in mediji so zaskrbljeni zaradi krepitve povezav med Rusijo in to ogromno državo v vzponu. Tudi tu možnosti Rusije niso ravno idealne. Obe državi si želita omejiti mednarodni vpliv ZDA in se izogniti tveganju, da bi Evropa izbrala bolj napadalen pristop do njiju. Vendar je v tem partnerstvu iz koristoljubja Rusija v slabšem položaju. Gospodarstvo Kitajske je desetkrat večje od ruskega, in čeprav bi Kitajska z veseljem podpirala Rusijo z nakupom nafte, plina, kovin in rudnin, ki jih ta ne more več prodajati Zahodu, se v Pekingu zavedajo tudi tega, da bodo edini pomemben prijatelj Moskve, in bo želel vse te dobrine po nižjih cenah.

Še pomembneje pa je to, da je prihodnost Kitajske njena vse večja gospodarska moč, ki pa bo odvisna od nadaljnjega vzdrževanja pragmatičnih povezav Kitajske z ZDA in Evropsko unijo, da zaščiti svoje dolgoročne poslovne interese. Peking ne bo obsodil ruskega napada, vendar bo najverjetneje upošteval vsaj nekatere od zahodnih sankcij proti ruskemu gospodarstvu, s čimer bo podprl suverenost Ukrajine in hkrati svoje lastne interese.

Ne glede na vse pa so bili v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ameriški, evropski in sovjetski voditelji sposobni postaviti zaščite, ki so preprečile, da bi številne vojne v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki privedle do uničujočega vrhunca v Evropi. Posebno pomembna je bila pogodba o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega. Vzpostavljanje nove diplomatske infrastrukture in sprejemanje ukrepov za gradnjo zaupanja med Zahodom in Putinovo Rusijo bo trajalo več let.

V tem času je orožje hladne vojne postalo nevarnejše. Nemogoče je poznati resnično globino in obseg kibernetskih zmogljivosti obeh strani, vendar vemo, da imata obe zelo napredno digitalno orožje, ki ga še nista uporabili, vključno s takim, ki lahko uniči finančne sisteme, električna omrežja in drugo ključno infrastrukturo. Kibernetsko orožje ne bo ubilo toliko ljudi, kot bi jih jedrska konica, a je njegova uporaba precej verjetnejša. Je cenejše, širše razpoložljivo, izdelava je lažja in tudi lažje ga je skriti kot težko orožje, ki je vrglo senco na drugo polovico 20. stoletja.

S takšnim orožjem Rusija lahko trenira načine informacijskega vojskovanja, ki so bili vohunom v sovjetski dobi nedosegljive. Francoske volitve prihodnji mesec bodo že zgodaj pomenile priložnost za preizkušanje novih strategij. Ameriške volitve novembra letos – in predsedniške leta 2024 – bodo najmikavnejši dolgoročni cilj.

Zdaj so vse oči uprte v Ukrajino. Ruski vojaki in topništvo si bodo še naprej prizadevali, da bi to državo spravili pod nadzor predsednika Putina. Ta še ni pokazal pripravljenosti za umik. A več milijonov Ukrajincev se bo še naprej bojevalo, tudi če bodo ruski vojaki zasedli celotno ozemlje države, zahodni voditelji pa jih bodo še naprej podpirali. Najstrožje sankcije v zgodovini bodo ostale in se celo zaostrovale. Poti nazaj iz nove hladne vojne več ni.

***

Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.