Visoka kultura kot pitna voda

Mnogi menijo, da se glede sprejemanja in potrebe po vizualni konzumaciji visoke kulture med seboj razlikujemo, in gotovo delno tudi se, a dolge vrste, ki se vijejo pred muzeji in galerijami na vstopnine proste dneve kažejo, da je potreba po tovrstnih užitkih v družbi večja, kot bi nekateri želeli priznati. Med čakajočimi opazimo družine, študente pa tudi številne zaposlene, ki zaradi rasti življenjskih stroškov težko zberejo nekaj evrov za vstopnino.

Kaže, kot bi prazni prostori, ki jih med tednom ob dopoldnevih (odvisno od vsebine, ki jo ustanova hrani), zapolnijo le šolske skupine, šele na te dni oživeli. Napolnijo se podobno, kot smo tega vajeni iz ogledov nacionalnih muzejev in znanih zbirk v tujini.

Zakaj torej ljudem ne bi omogočili ogleda zbirk, za katere skrbijo javne institucije, ki jih vzdržujejo bodisi državni bodisi občinski proračuni, temelječi na naših davkih, vse leto? Ideja o prostem vstopu v državne galerije in muzeje ni nova. V Angliji jo prakticirajo že več let in tudi v Sloveniji lahko sledimo kapljam pobud, katerih prve so stare skoraj desetletje.

Ideja ni povezana z odvzemom ali omejevanjem sredstev javnim institucijam, kar bi bilo primerljivo s primeri iz tujine. Pri tem lahko le še omenim, da bi se tudi v tujini pretiranemu oglaševanju sponzorstev, s katerim so se spopadli na začetku zmanjševanja sredstev institucijam, lahko uprli z omejitvami (namesto velikih tabel ob slikah bi donatorja lahko omenili le z diskretnim logotipom v brošuri, skrbeli za raven reprodukcij in podobno).

Ugovori nekaterih, da z nekaj evri za vstopnino pokažemo odnos do visoke kulture, se ne zdi prepričljiv, niti s stališča, da gre za nacionalne zbirke, ki so izraz naše skupne zgodovine ter vpetosti v evropsko okolje in torej neprecenljive vrednosti za nas vse, niti v primeru razstav sodobnih ustvarjalcev, katerih dela bi brez vstopnin dosegla precej širši krog občinstva ter s tem povečala prepoznavnost in zaželenost njihovih avtorjev. Visoka kultura kot naša kulturna dediščina je namreč vredna veliko več kot majhne vsote. Nekakšno primerjavo bi lahko našli tudi s pitno vodo, ki si jo brezplačno natočimo iz pipe, a je zato ne cenimo nič manj kot tisto za evro iz plastenke. Žejen ne sme ostati nihče.

Zaradi malo obiskov, simbolnih vstopnin in številnih popustov se blagajne javnih institucij ne napolnijo. Izjema so šolske skupine, a tudi ta del financiranja bi se lahko uredil s povezovanjem šolstva in kulture, ki je delno že vzpostavljeno, še bolj pa bi ga bilo treba urediti na sistemski ravni.

Plače zaposlenih v kulturnih institucijah, ki se ukvarjajo z zbirkami, so financirane bodisi iz državnega ali občinskega proračuna. Nekatere, bolj angažirane institucije, se prijavljajo tudi na evropske projekte in v času njihovega trajanja zaposlijo praviloma zelo malo oseb. Ti se nato v določenem obdobju ukvarjajo s temo projekta. Nedvomno, to je obogatitev rednega dela institucije in zaželenega bi bilo še veliko več takšnega delovanja.

Z večjim pretokom obiskovalcev v kulturnih institucijah, kot so muzeji, galerije, znanstvenoraziskovalni centri in različni razstavni prostori, bi se odprl prostor za številne dejavnosti v zvezi z umetnostjo in kulturo. Odprle bi se možnosti za lokale z osvežitvami ali prostore srečevanj in preživljanje časa v zvezi s kulturnimi vsebinami, možnosti za povezave z lokalnimi proizvajalci in njihovo ponudbo. Ti bi omogočili, da bi bil kulturni užitek podprt tudi z gastronomskim, možnostjo druženja, nakupa, predavanj na različne teme, branjem knjig.

Veliko slovenskih muzejev in galerij že oddaja prostor lokalu, ki ponuja osvežitev ali celo gostinsko ponudbo. Muzeji in galerije skrbijo za muzejsko trgovino. S prostimi vstopninami bi se njihov obisk in pretočnost močno povečala, kar bi lahko vplivalo tudi na pogoje najema. Poleg tega bi postale bolj prepoznavne tudi številne druge izobraževalne vsebine in dejavnosti (predavanja, vodstva, delavnice).

Menim, da morajo najboljše stvari, ki so naša skupna last, kot je pitna voda, sprehodi v naravi in ogled naše kulturne dediščine, v hrambi javnih institucij ostati in postati dostopni vsem. Tako kot lahko odidemo po označeni pohodni poti, dihamo sveži zrak (čistost zraka je že druga tema), pijemo čisto vodo, tako kot govorimo slovenski jezik, ki ga uporabljamo, bi tudi nacionalne zbirke naših javnih institucij morale postati odprte za ogled in seznanitev.

Cenovna dostopnost ne sme vplivati na strokovno raven dela in sodelovanja med institucijami. Tudi zdaj povezava med tem ne obstaja. Tako strokovnjaki kot tudi ljubitelji bi v muzejski trgovini lahko kupili kakovostno, znanstveno podprto, strokovno monografijo. Družine pa bi, po drugi strani, domov lahko odnesle, bodisi na razglednici ali kakšnem drugem predmetu, ustrezno reprodukcijo želene podobe. Nekatere naše javne institucije za to že več let skrbijo na primeren način, ki ne zmanjšuje ali izpodbija vrednosti originalov v njihovi hrambi.

Poleg dostopnosti širši javnosti bi ministrstvo za kulturo, prek institucij in nevladnih organizacij, moralo poskrbeti za postopno odpravo prekarnosti na področju kulture. Nekateri poklici so bili že izhodiščno utemeljeni kot prekarni, a neurejenost sistema je povzročila revščino številnih umetnikov, če ne prej, zaradi bolezni ali upokojitve.

Množična prekarnost, ki se je v kulturi začela z domnevnim preobiljem kadra, zaposljivega v muzejih, galerijah, medijih in kulturnih institucijah na splošno, je nastopila hkrati z dolgoletnim zmanjševanjem števila zaposlenih, hkrati pa povečanja zahtev po storilnosti redkih, ki so redno zaposlitev ohranili. Siromaši ponudbo in ni pravi način za razvoj področja v prihodnosti. Narava dela je pri vseh zaposlenih v kulturi enaka (porabimo določeno število ur, imamo materialne stroške, potrebujemo prostor in podobno), zato bi tudi socialna varnost morala biti obračunana na primerljiv način.

Izhodišče je treba iskati v dejstvu, da je kultura vse, kar nas obkroža. Kultura in znanost poganjata človeštvo in sta povezani z boljšo družbo. Povezava kulture in senzibilnejše družbe kot celote je precej obsežnejša in celovitejša, kot se zavedamo.

Na kulturi in naravnih bogastvih ne nazadnje temelji tudi turizem. Nastanitvene kapacitete, denimo, so le prostori, kjer turisti prespijo. Dneve si zapolnijo z naravo in kulturo. Turizem je ena najpomembnejših panog gospodarstva pri nas.

Kultura dela ljudi boljše ter s tem družbo strpnejšo in bogatejšo kot celoto, zato naj bo dostopna vsem.

***

Mag. Maja Oven je samozaposlena v kulturi, konservatorka, kustosinja, umetnostna zgodovinarka

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.