Vinska regija, kjer cene vin dosegajo cene nepremičnin

Bordeaux ni le najimenitnejša in najbolj prepoznavna vinska regija na svetu, temveč svet zase. Stoletja tradicije se tam prepletajo z inovacijami. Bordojska rdeča vina slovijo po izjemni sposobnosti staranja, kompleksnosti in harmoniji okusov, prav tako žlahtne pa so tudi zgodbe tamkajšnjih vinarskih družin.

Na levem bregu reke Garone, ki teče skozi Bordeaux, vladajo klasična vina – mogočni châteauji, imena njihovih proizvajalcev spominjajo na plemiška: Margaux, Latour, Palmer. To je kraljestvo petičnih ljubiteljev vina, kjer se letniki prodajajo po cenah, primerljivih z nepremičninami na Elizejskih poljanah. Desni breg, nasprotno, pripoveduje drugačno zgodbo – tam prevladuje gričevnata pokrajina, podobna Toskani, kjer se vinogradi zlijejo z obzorjem in ponujajo razglede, slikovite kot tisti na Saint-Émilion.

»Levi breg je za uživanje vin, desni za razglede,« se je šalil Mahir Sencan, predstavnik podjetja Maison Sichel, ki je pred kratkim v Sloveniji kulinaričnim šefom in lastnikom restavracij predstavil nekatera izmed vin, ki jih pri nas prodaja someljejka Sanja Stojneva s podjetjem Solvivo.

Tradicija se nadaljuje

Ena od vodilnih vinarskih rodbin na levem bregu je prav družina Sichel. Svojo pot so začeli leta 1883, ko so ustanovili nabavno pisarno v Bordeauxu, na naslovu Quai de Bacalan 19 – kjer še danes domuje sedež skupine – v samem srcu legendarne četrti Chartrons, zgodovinskega središča trgovcev z bordojskimi vini. Takrat je bilo podjetje avkcijski urad, ki je nabavljal vina za podružnice Sichela v Mainzu, Londonu in New Yorku.

Leta 1938 se je Allan Sichel, član britanske veje družine, združil s tremi drugimi najbogatejšimi bordojskimi družinami, Ginestet, Miailhe in Mahler-Besse, ter kupil legendarni – takrat propadajoči – dvorec Palmer. Več kot 65 let so v posestvo neprekinjeno vlagali, da bi dosegli večjo kakovost, kar je bistveno prispevalo k njegovemu ugledu. Danes velja za legendarno vino s te posesti bordojski grand cru, eno najprestižnejših vin iz Médoca, znano po vsem svetu.

Skozi več generacij se je Maison Sichel razvil v mednarodno podjetje. Leta 1961 sta Diana in Peter A. Sichel, sin ustanovitelja, kupila posestvi Château Angludet in AOC Margaux, kjer sta vzgojila svojih šest otrok. Obsežna prenova posestva je trajala več kot 40 let. Danes so vinski kritiki enotni, da sodi Château Angludet med najboljša vinogradniška posestva v Médocu. Njuni otroci – bratje Allan, Charles, James, Benjamin in David Sichel – vsak na svojem področju nadaljujejo tradicijo z zavezanostjo avtentičnosti različnih vinorodnih območij.

Vključuje se tudi najmlajša generacija. Allanova sinova Alexander in Max sta se pridružila prodajni ekipi leta 2012 oziroma 2014, Jamesova najstarejša hči Daisy pa se je pred slabim desetletjem vključila v upravljanje Château Angludet.

Potrebujemo vina, ki jih ljudje pijejo, ne le hranijo

»V Bordeauxu je vino tradicija, zgodovina in posel, ki se že stoletja razvija. Toda brez ljubezni do vina ni resničnega uspeha,« pravi Sencan. Ta se odraža v vsakem detajlu. Tudi steklenice pripovedujejo zgodbe. Najbolj kultna letnika palmerja – 1959 in 1961 – dosegata vrtoglave cene, okoli 6000 evrov na steklenico, a jih skoraj ni več. So kot skrivnostni artefakti vinskega sveta, ki jih hranijo zbiratelji in ljubitelji zgodb. A Mahir Sencan opozarja: »Potrebujemo vina, ki jih ljudje pijejo, ne le hranijo. Pravo vino je tisto, ki se razlije v kozarec, ki se okuša, deli, ki se praznuje.«

To je filozofija, ki jo zasledujejo v Bordeauxu. Medtem ko so nekateri vinogradniki zapadli v krizo, ker so se preveč zanašali na azijske trge, kjer so vina kupovali kot statusni simbol, je Sichel ohranjal stik z evropsko bazo kupcev. »Nikoli nismo veliko delali s Kitajsko, ker smo bolj osredotočeni na angleški in evropski trg, saj naši kupci vina dejansko pijejo, medtem ko jih Kitajci kupujejo kot naložbo. Tisti, ki so poslovali s Kitajsko, so zdaj v težavah. Angleži, Skandinavci, Švicarji – to so kupci, ki vina ne zbirajo, temveč ga pijejo. In to je ključ,« pojasnjuje Sencan.

A celo v tej sloviti vinski regiji se okusi spreminjajo. Če so nekoč prevladovala težka, ekstraktna vina, danes ljubitelji cenijo svežino, pravi sogovornik. »Ljudje ne iščejo več marmeladastih vin z veliko alkohola. Hočejo vino, ki jih ne utrudi, ki ohranja eleganco in svežino.«7

Bordeaux ni zgolj vinska regija, je tudi ekonomska sila, vredna okoli 4,5 milijarde evrov, od katerih več kot polovica odpade na izvoz. Del tega so tudi vinarji, ki niso le pričevalci zgodovine, temveč tudi ustvarjalci prihodnosti. Bordeaux pa ni le trg ali industrija – gre za kulturo, za odnos do življenja, kjer se svet meri skozi dobre letnike. Tam, kjer nekateri vidijo le fermentirano grozdje, drugi zaznavajo kroniko narave, zemlje in časa.

»Stari letniki so kot zapiski iz preteklosti. Ko odpremo steklenico palmerja iz leta 1961, odpremo okno v zgodovino – v sezono, v kateri so vinogradi dihali, rasli in dozorevali. To je nekaj, česar ne more dati nobena druga oblika umetnosti,« je prepričan sogovornik.