Pismo poslanki

Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) je v parlamentarni obravnavi. Jasno je, da so stališča ob obravnavi tematike, ki že 30 let ni urejena, različna, tudi povsem nasprotna. Dejstvo je, da sta za stanje v zdravstvu odgovorna z ideologijo preplavljena politika kot tudi stroka. Ta deluje pogosto v sozvočju s politiko iz povsem lokalnih interesov in objektivno škodi sistemu zdravstva. Za nekatere nepravilnosti v zdravniških vrstah je odgovorna izključno stroka, ki ne poskrbi za našo integriteto. Spominjam se besed strokovne direktorice na Inštitutu Golnik, ki je nam, mladim zdravnikov, zabičala: »Nobless oblige!« (Plemenitost nalaga dolžnost!) Torej: če želiš spoštovanje in ugled, si moraš to pridobiti s trdim delom.

Povod za ta zapis je razprava poslanke Levice Nataše Sukič. Naj najprej dobesedno citiram del njene razprave: »Bom komentirala neprimerne opazke, češ da se vračamo v 'hard' socializem. Sem otrok zdravnice, ki je delala v socializmu. Takrat je zdravstvo delovalo tik-tak. Vsi smo imeli super zdravstveno oskrbo. Mi je zelo žal, da me, predsednik, gledate debelo, ampak to je dejstvo. Pač, super zdravstveno oskrbo! In res ne vem, zakaj je treba tako negativno govoriti, kadar poskušamo ločiti javno in zasebno, ker je javno 'skrahiralo' s posegi razpasene koncesije, dvoživkarstva. Pokazala sem, kaj taka privatizacija pomeni v primeru amerikanizacije, ki je katastrofa za revne sloje.«

Spoštovana gospa Sukič! Opozoril bom na le nekaj stvari, ki so se dogajale od leta 1971 do leta 1990, ko sem sam delal kot zdravnik, specialist na Inštitutu Golnik. Tako kot na marsikaj v preteklosti moramo tudi na to pogledati na podlagi dejstev. Za moje trditve obstajajo dokumenti, torej ne gre za ponarejanje slike »odličnega zdravstva« v Sloveniji v času Jugoslavije, kar poslušamo zdaj!

Nekateri, če smo hoteli študirati medicino in imeti odlične sodobne učbenike, ki so bili tuji in zelo dragi, smo morali delati. Raznašal sem časopis. Kot raznašalec Dela (to sem zgodaj zjutraj, ker so me ob 7.30 že čakale študijske obveznosti, počel v letih 1970 in 1971) sem za raznos nekoliko več kot 400 izvodov časopisa zaslužil 160.000 din. Ker sem bil »zgoden«, sem dobil še dodatne nagrade. Ko sem začel leta 1972 delati kot zdravnik, sem imel 140.000 din plače – ob odtegljaju samoprispevka za ceste v višini 1400 din.

V tistem času je bilo v Ljubljani, če si se hotel osamosvojiti, treba plačati za najmanjšo garsonjero najemnino za dve leti vnaprej – v devizah. Zato sva z ženo odšla na Golnik, kjer sva dobila stanovanje, čeprav sva bila že dogovorjena za delo v novem UKC Ljubljana.

V letih 1990–1992 sem bil kot delegat, predstavnik zdravstva, izvoljen v zbor združenega dela. Z menoj sta bila izvoljena še prof. dr. Irena Keber in prof. dr. Primož Rode.

Ne bom vas utrujal z malenkostmi. A nekaj stvari je bistvenih. Morda v vaše verovanje o odličnem zdravstvu, ki naj bi obstajalo pred letom 1990, kot vam je o njem govorila vaša mati, lahko vnesejo nekaj dvoma.

Izgube v zdravstvu so bile leta 1990 zelo visoke, zato smo morali kar dvakrat takoj zviševati prispevno stopnjo. S tem smo začeli. Obstajale so regijsko zasnovane samoupravne interesne skupnosti, ki širitev pravic niso nadzorovale, kar je v zdravstvu povzročalo velike izgube. Med regijami so obstajale velike razlike v dostopnosti. Vse to se je dogajalo ob usihajočem gospodarstvu. Inflacija je bila leta 1980 45-odstotna, do decembra leta 1989 se je povečala na 2400 odstotkov. Vse to je imelo posledice tudi v zdravstvu.

Sam sem delal s starim rentgenskim aparatom, ki je imel zaradi sevanja prepoved. Vendar drugega ni bilo. Delo smo nadaljevali in s tem škodovali pacientom in sebi.

Specializanti smo morali delati v oddaljenih ambulantah, brez nadzora, ker ni bilo zdravnikov! Med letoma 1970 in 1990 smo plemenitost našega zdravstva kovali v zvezde, ker je to ustrezalo politiki. Ampak resne kontrole kakovosti nismo imeli. Vse naj bi bilo narejeno odlično! Ali res? Dogajalo se je tudi, da so tujci k nam prihajali testirat določene, še ne preverjene proteze, na škodo naših ljudi ob velikem »pompu« naših takratnih medijev.

Zdaj se pogosto pogovarjamo o problematiki onesnaženja okolja v Mežici, Celju, Anhovem! Zakaj? Najbrž zaradi izjemne skrbi socialistične oblasti za delavstvo in okolje? Posledice čutimo že dolgo. In jih bomo še čutili.

In da ne pozabim! Zakaj smo že imeli Sanatorij Emona, če je bilo zdravstvo tako imenitno? V njem so se zdravili politični izbranci (seznam vam lahko posredujem), ki niso zaupali »običajnim bolnišnicam in običajnim zdravnikom«. Seveda je oblast za to namenila posebna finančna sredstva.

Res pa je, da ni bilo čakalnih dob! Zakaj? Vsaka bolnišnica je na podlagi plansko določenih storitev imela na razpolago kvoto denarja. To smo praviloma porabili do začetka novembra v vsakem letu! Zakaj? Ker smo naredili vse, kar je prišlo v bolnišnico. Manjkajoči denar za dva meseca in storitve, opravljene v tem času, smo preprosto knjižili v naslednje leto. Zdaj ko imamo evro, to ni več mogoče.

To je le nekaj stvari, ki niso v prid odličnemu zdravstvu v socializmu. Lahko bi navajal še pomanjkanje zdravil, katastrofalne prostore, dejstvo, da kmetje do leta 1972 niso imeli zdravstvenega zavarovanja in so morali storitev plačevati ...

Ne trdim, da je zdaj vse dobro. Nasprotno! Ob nenehno prisotni ideologiji, ki v zdravstvu nima mesta, in vseh drugih pomanjkljivostih zdravstvo drvi navzdol. Vaš ZZDej s prepovedmi namesto z regulacijo, kot se to dela v EU, bo še dodatno pripomogel k propadanju zdravstva. Nič ne bo delovalo tik-tak!

Sicer pa vam želim vse dobro. Želim vam, da ne bi potrebovali zdravstva, čeprav v njem največji del zaposlenih dela zagnano, prizadevno, strokovno, kljub nenehnim napadom in grožnjam vaše politike.

Če pa imamo nekaj posameznikov, ki naj bi izkoriščali sistem, pa mislim, da imate vse vzvode, da to uredite. Kot jih imate za ureditev korupcije – a to vam ne pade na pamet! Prepovedi niti pri otrocih ne delujejo!

***

Prim. Janez Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.