(KOMENTAR) Ne vidijo genocida ali abdikacija človečnosti in (raz)uma

Dr. Peter Jambrek, prvi predsednik Ustavnega sodišča RS, kot se je predstavil pod člankom v Delu 20. avgusta z naslovom Slovenija 1990 in Ukrajina 2024, je v njem zapisal več zanimivih, predvsem pa kontroverznih stališč, ki terjajo javno razpravljanje. To priložnost bom uporabil za to, da bom kritično komentiral nekaj njegovih po moji vednosti spornih razlag odvijajoče se v bistvu kolonialne vojne na Bližnjem vzhodu. Te se nanašajo na genocid, mednarodno pravo, demokracijo in zgodovinske procese, ki že dobrih sedemdeset let tragično zaznamujejo življenja Palestincev in Izraelcev.

Pisec me je presenetil, da je kot ustavni pravnik in sociolog, če si privoščim metaforo, prezrl »slona« v dogajanju, o katerem piše, in sicer vsemu svetu na očeh genocid nad palestinskim ljudstvom, ki je danes predmet obravnave najbolj meritornega mednarodnega sodišča (ICJ) ter o katerem pišejo in ga kot takega prepoznavajo najbolj kompetentni poznavalci tega pojava v zgodovini in danes. Med njimi izstopajo predvsem judovski, kar seveda ne preseneča ob tem, kako je ta tragično zaznamoval njihov in tudi številne druge narode in ljudstva v svetu, med drugo svetovno vojno pa je bila podobna usoda namenjena tudi Slovencem.

Spregledani genocid spremlja Jambreka tudi pri njegovem (ne)razumevanju mednarodnega prava. Tako Hamas zaradi z ničimer opravičljivega pokola 1200 Izraelcev kot voditelji Izraela zaradi pomora do tega trenutka več kot 40.000 večinoma palestinskih otrok in žensk se morajo zagovarjati pred mednarodnim sodiščem. Hamas za vojne zločine, izraelski voditelji pa še za hujši zločin – genocid. Tako kot za agresijo Ruske federacije nad Ukrajino pa uporablja pisec, kar je za mednarodno pravo najmanj neobičajno, tudi za Hamas oznako »agresorka«, ki pritiče državam in ne skrajnim terorističnim organizacijam. Pri tem je treba spomniti, da so teroristične judovske organizacije v času nastajanja Izraela uporabljale podobna zavržna zločinska dejanja kot Hamas; enega od njih, Menachema Begina, poznejšega Nobelovega nagrajenca(!), je Velika Britanija takrat obravnavala kot »voditelja zloglasne teroristične organizacije«.

Jambrek pri tem ne (po)kaže niti najmanjše sočutnosti do več kot sto tisoč pobitih in telesno prizadetih civilistov, večinoma otrok in žena v Gazi in na Zahodnem bregu, ki jih je izraelska država oziroma njena vojska z nesorazmernim odzivom kolektivno kaznovala za Hamasove zločine, kar predstavlja eno od najhujših kršitev mednarodnega prava. Pisec to enostavno prezre in namesto tega očita Hamasu, da »izvaja v Gazi ustavno nelegalno oblast«, istočasno pa Izraelu pripisuje status »edine delujoče demokracije na Bližnjem in Srednjem vzhodu«.

O tem, kako je v resnici z »demokracijo« v Izraelu, piše v nasprotju z Jambrekom v Project Syndicate Šlomo Ben Ami, nekdanji izraelski diplomat, minister za notranjo varnost in zunanjo politiko. Po njegovem mnenju sedanja Netanjahujeva vlada skupaj z njenimi političnimi zavezniki, teofašističnimi verskimi fanatiki, zasleduje v sedanji kot tudi v prejšnjih vojnah priložnost za uresničenje biblijsko zamišljenega Velikega (Eretz) Izraela, ki se razteza od reke Jordan do Mediteranskega morja.

Pri tem se po Šlomu Ben Amiju njihove mesijanske halucinacije povsem pokrivajo s Hamasovimi in ameriškimi (krščanskimi) evangeličani. Podobne poglede je najti tudi pri drugih monoteističnih verstvih, v modernem času pa tudi pri totalitarnih ideologijah, kot so bili realni komunizem in nacizem oziroma fašizem. Prve potrebujejo za »odrešenje« in prihod Odrešenika Satana, drugim, diktatorjem, pa pride prav etnični, rasni ali razredni Sovražnik. Netanjahu ima poleg tega še osebni interes za politično preživetje, brez katerega ga čaka dolgotrajni zapor, drugi verski skrajneži v vladi pa uresničenj njihove apokaliptične sionistične fantazije.

Ta naj bi se zgodila v naslednjih treh korakih: poselitev »izbranega ljudstva«, se pravi Judov na celotnem biblijskem prostoru, postavitev »Tretjega templja« v Jeruzalemu in zamenjavo demokracije z Davidovim kraljestvom, ki ga je po hebrejski sveti knjigi Bog postavil za vladarja Izraela. Ustanovitelji verskega sionizma, pozneje pa rabini, so se na zavzetem palestinskem ozemlju sklicavali na »mesijanski trenutek«, to je čas, ko bo prišel Odrešenik in bo vsaka vojna samo še prej približala njegov prihod.

V tem smislu ni presenetljiva Netanjahujeva posredna finančna podpora preko arabskih donatorjev Hamasu, kar je delal z namenom rušenja Fataha, ki za razliko od prvega omenjenega pristaja na obstoj izraelske države v mejah pred vojno leta 1967(!), istočasno pa je ignoriral opozorila izkušenih izraelskih tajnih služb, da pripravlja Hamas (krvavi) vdor na izraelsko ozemlje? Tudi to, da se danes Netanjahu ni pripravljen pogajati s Hamasom, ko gre za življenja približno sto izraelskih talcev, pove veliko o tem človeku in politiku, ki postavlja svojo osebno politično kariero pred življenja talcev in mirom.

Glede na njegove pravne in sociološke kompetence pisec gotovo ve, da je v razmerah, ko »legalna« izraelska država in vojska nad Palestinci že desetletja izvajata okupacijo in apartheid, tam iluzorno računati na demokracijo in kdo nosi za to največjo odgovornost. Pa tudi, kako gre domnevna izraelska demokracija skupaj z genocidom in apartheidom, permanentnimi kršitvami mednarodnega prava, z zavračanjem več kot 80 resolucij Varnostnega sveta OZN in prezirom Izraela do te organizacije. Tega po navedbi Jerusalem Posta dobro ponazarja njegov ambasador v OZN in verjetni naslednik Netanjahuja na čelu Likuda Gilad Erdan, da je »treba poslopje OZN zapreti in ga do tal porušiti«, se pravi podobno, kot je to do tega trenutka izraelska vojska porušila približno 80 odstotkov poslopij v Gazi skupaj z bolnišnicami, šolami, univerzami, verskimi ustanovami in »naključnimi« ljudmi v njih, tudi palestinske grobove (!) so izraelski buldožerji zravnavali z zemljo.

Vse to z neprikritim ciljem o Velikem (Eretz) Izraelu, ki ga na nesrečo palestinskega ljudstva in tudi samih Izraelcev že od samega začetka izraelske države uresničujejo njegove različne vlade, med njimi izstopa posebej zadnja, v kateri njeni ministri zagovarjajo genocidne načrte o teokratsko biblijskem Izraelu, očiščenem Palestincev, posledično pa bi to pomenilo tudi dokončno slovo od sekularne izraelske države oziroma družbe.

Omeniti je treba še dve zgodovinsko in sociološko nevzdržni ter politično motivirani Jambrekovi trditvi. Najprej o »primerljivosti Slovenije znotraj velikosrbske Jugoslavije in Ukrajine znotraj velikoruske Sovjetske zveze«, ki primerja neprimerljivo. Medtem ko je ukrajinski narod v času Stalinove strahovlade v tridesetih letih prejšnjega stoletja utrpel genocid (holodomor), tega kljub vojnim grozotam in odvzemanju etničnega ozemlja po prvi svetovni vojni, slovenski narod v svoji zgodovini na srečo ni doživel v nobeni od obeh Jugoslavij.

Skeptičen sem tudi do Jambrekove nekritične uporabe in aplikacije znanega Huntingtonovega geopolitičnega ločevanja in spopadov (trkov?) med civilizacijami, ob čemer pisec dopušča možnost, da »nedavni vdori ukrajinske vojske na ruska ozemlja napovedujejo vrnitev v čase Republike dveh narodov?«. Jambrek ni samo povzel ponujene Huntingtonove »geopolitične ločnice sever – jug Evrope«, temveč jo je za svoj politični račun razširil na premikanje mej, kar je civilizacijsko ne le prevzetno, temveč za svet v času, ko razpolagajo velike države poleg Izraela jedrsko orožje, skrajno nevarna in neodgovorna avantura mišljenja.

Sam sem zadržan do velikokrat zlorabljene besede »civilizacija«, pa naj si gre za zahodno, vzhodno ali katerokoli drugo, ki so v zgodovini povzročale ljudem in ljudstvom veliko nepopisnega gorja, kot so množične nasilne smrti (med njimi genocidi in etnična čiščenja), zadnji čas tako v Gazi kot v Ukrajini ter drugod po svetu, in to ne glede na njihovo poreklo. Da bi si civilizacije v resnici zaslužile to ime, bi te morale najprej pomesti pred svojim pragom.

Za začetek bi predlagal razmislek o odgovornosti evropske civilizacije za dve največji moriji človeštva: obe svetovni vojni ter krvava, z materialnimi koristmi in rasnimi predsodki motivirana kolonialna osvajanja, za prvi evropski genocid v 20. stoletju, ki so ga v letih 1904 in 1908 nad ljudstvi Hereri in Nami v današnji Namibiji zagrešili nemški naseljenci pod vodstvom generala Lotharja von Trotha, ki je izdal ukaz o njihovem iztrebljenju; nadalje, britanska koncentracijska taborišča v Južni Afriki, ki so pozneje nadaljevala svojo pot v preostalo Evropo, pa v zgodovini še ne videni genocid (šoa) nad Judi in druga etnična čiščenja (na primer nad Romi). Danes se je Evropa ponovno znašla v podobni vlogi, ko bi morala potrkati na svojo vest zaradi njene (in ameriške) materialne, vojaške in politične podpore izraelskemu genocidu (nakbi) nad Palestinci.

Namesto geopolitičnim in drugim interesno podprtim »civilizacijskim« političnim delitvam bi morala evropska »civilizacija« dati pred njimi prednost univerzalnim postulatom mednarodnega prava, človekovim pravicam in zasledovanju demokratičnih praks, za katere se je sicer postavila po koncu druge svetovne vojne, namesto da odmik od njih zdaj ponovno bremeni njeno zgodovinsko vest in prinaša nova gorja.

Ta čas številne izraelske državljane skrbi, kako se bo Izrael po številnih masakrih, vojnih zločinih in z genocidom nad Palestinci vpisal v zgodovino in to absurdno na isti strani s prejšnjimi povzročitelji podobnih najhujših hudodelstev, med njimi tudi nad judovskim narodom? Najmanj od decembra leta 2022, ko je Netanjahu prevzel krmilo sedanje vlade, je tudi dolga leta Izraelu naklonjenim organizacijam za človekove pravice na Zahodu postalo jasno, da ima ta država »najbolj skrajno, fundamentalistično in rasistično vlado« v svoji zgodovini, za mnoge pa tudi »prvo fašistično vlado«.

Resnici na ljubo je treba povedati, da se je ta proces odvijal postopno in to kmalu po sprejetju Deklaracije o neodvisnosti ob ustanovitvi Izraela maja 1948, ko se je ta kmalu zatem začel oddaljevati od humanističnih sporočil v njej in načel mednarodnega prava, ki so jo inspirirale. V Deklaraciji je nova država vsem svojim prebivalcem ne glede na vero, raso ali spol zajamčila socialne in politične pravice skupaj z obveznostjo, da bo spoštovala Ustanovno listino OZN.

Dobri dve desetletji pozneje je Bertrand Russell pisal o tragediji palestinskega ljudstva, ko so tuje sile mimo njegove volje del ozemlja »podarile« drugemu ljudstvu, da je to ustanovilo svojo državo in je bilo na sto tisoče Palestincev prisiljeno zapustiti svoje domove in se znajti v podrejeni kolonialni vlogi ter v apartheidu. Pri tem se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so morali prav Palestinci plačati za evropske grehe in kako da se je holokavst zgodil v Evropi in ne v muslimanskem svetu, v katerem so Judje brez genocida sobivali z drugimi Muslimani ali Arabci štirinajst stoletij (!).

Že kmalu po ustanovitvi izraelske države decembra 1948 pa se je s pismom v New York Timesu oglasilo 28 prominentnih judovskih intelektualcev, med njimi Albert Einstein in Hannah Arendt, ki so opozorili, da ena od strank (Svobodnjaška stranka) v novi državi spominja na organizacijo, metode delovanja, politično filozofijo in družbeno nagovarjanje nacističnih in fašističnih strank. Ta opozorila so zdaj še vedno, če ne še bolj aktualna v času, ko zadnja izraelska vlada »dokončuje rešitev« palestinskega vprašanja. Tokrat po prepričanju nekdanjega predsednika izraelske vlade in načelnika štaba izraelske vojske Ehuda Baraka ne gre več le za Palestince, ampak za to, da se je predvsem zaradi politike Netanjahuja in ne Hamasa Izrael sam znašel v »strateški črni luknji«, povezani z resno »grožnjo njegovemu obstoju«.

***

Rudi Rizman, sociolog in politolog, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.