(KOMENTAR) Paradoks Evrope: mi njim električne avtomobile, oni nam prašiče

Medtem ko gledamo nogomet in ponosno vpijemo »Kdor ne skače, ni Slovenc«, je verjetno kdo opazil tudi pokrovitelje evropskega prvenstva. BYD, Hisense, Alipay. Zdi se, da ni nič narobe, da nam kitajska podjetja plačujejo igre. Ko pa pride do kruha, se očitno zatakne. Težko razumem tak odnos do tujih podjetij.

Pred dnevi sem se vrnil s svetovnega srečanja Trilateralne komisije. Precej dolgo je trajalo, da so Japonci popustili in sprejeli v članstvo tudi Kitajsko. Zaradi spoštovanja Chatham House Rule ne morem razkriti govorca, lahko pa povem, da je ugleden profesor povzel velik izziv, ki ga ima Zahod: »Živčni delujete.« Nadaljeval je: »Od včeraj, ko poslušam debato, je bila Kitajska omenjena najmanj 120-krat. Vedno, ko je kaj narobe na Zahodu, je kriva Kitajska.« Glede na slišano, ni zgrešil veliko. Ni bil najbolj diplomatski, ko je Evropi očital: »Zdi se, da je Evropa tako panična, da s tem ustavlja celo svoje kognitivno razmišljanje.«

Verjetno je čas, da se pogledamo v ogledalo. Nekje v osnovni šoli sem bil, ko smo zbirali še prispevke za otroke na Kitajskem, borba proti revščini. Večkrat so mi rekli – Žiga, na Kitajskem delajo za skodelico riža. Danes so postali velesila. V tridesetih letih nismo sposobni v Sloveniji zgraditi ne drugega tira ne avtoceste do Koroške. Morda je čas, da se Evropa in ZDA nehata vesti vzvišeno. Svet nas ima dovolj.

Podjetnik Žiga Vavpotič. FOTO: Voranc Vogel/Delo

In če hočete nekaj dejstev, je precej zanimivo prebrati podatke o gospodarski rasti Kitajske: v zadnjih tridesetih letih je Kitajska dosegla povprečno letno rast BDP za okoli 9,5 odstotka, kar je izjemen dosežek v primerjavi z rastjo v Evropi in ZDA. Leta 1990 je bil BDP Kitajske približno 360 milijard dolarjev, zdaj pa presega 14 trilijonov dolarjev, kar jo uvršča med največje svetovne ekonomije.

Imam lastno izkušnjo dela s Kitajci. Včasih se pošalim, da so za pol mojih sivih las krive moje pretekle ljubezenske zveze, za drugo polovico pa izkušnje s Kitajci. Toliko priložnosti je bilo skoraj vsak dan, da bi se skregali. Da bi rekel, da so naporni. Da so nemogoči. Verjetno je bila moja prednost, da sem bil dovolj mlad, ko sem prevzel vodenje milijardnega podjetja, da sem se bil pripravljen učiti. Poslušati. In nedvomno ugotovil – izjemno različni smo.

Ampak čas si moramo dati, da se spoznamo, zaupamo, ustvarimo prijateljstvo. To je edina pot za prihodnost. Večkrat sem poudaril, da je izziv EU, da nima komisarja, ki bi imel odprto linijo s predsednikom Xi Jinpingom. Ni skrivnosti, da predsednica Ursula von Der Leyen s predsednikom Xijem ni našla simpatij. Če bo na tem mestu ostala, je njena pomembna naloga, da najde nekoga, ki bo imel to možnost. Nekaj si je vredno zapomniti: če Zahod ne bo našel dialoga in sodelovanja s Kitajsko, je to lahko konec sveta, kakršnega poznamo danes. Skrbi me, ko generali Nata razlagajo, da je vojna v Ukrajini v bistvu vojna med Zahodom in Kitajsko. Če bomo privolili v to, potem je moj nasvet, da začnemo graditi betonske bunkerje.

Seveda je treba Kitajski postavljati jasna pravila. Ampak Zahod to dela na napačen način. Žugamo kot učitelji ali starši. Če bomo želeli imeti odnose s Kitajsko, jih je treba naprej zgraditi. Kitajci znajo poslušati prijatelje. Sovražijo pa tiste, ki so pametni na zalogo. Kitajci ne pozabljajo. Hkrati pa niso neumni. Slovenija je naredila veliko napako pri drugem tiru. Tega ne smemo ponoviti v primeru jedrske elektrarne. Čeprav se delamo, da obstajajo samo trije ponudniki (Koreja, Francija in ZDA).

Lahko mi očitate, da sem do Kitajske pristranski. Tisti, ki me poznajo, vedo, da iskreno mnenje povem tudi Kitajcem. Vendar tudi zato, ker jih cenim in spoštujem, kar so naredili. Pri tem mora Evropa nujno najti tudi pot do sodelovanja z Združenimi državami Amerike. Nismo in ne moremo biti njen privesek. Včasih se zdi, da ima Evropa močne vrednote, ko pride do vizije, imamo večji izziv. In močna Evropa mora imeti dobre odnose z vsemi.

Kitajska je prehitela marsikatero državo, nujno je sodelovanje, pa ne z žuganjem. FOTO: AFP

Dialog. Iskren. Odprt. Prijateljski. Je edina prava pot za Evropo. Z vsemi, še posebno pa s Kitajsko. Če mi ne verjamete, poglejte paradoks. Skočili smo pri napredku Kitajske, a glede električnih avtomobilov. Uvedli bomo carine. Kitajci so se odločili, da bodo to vrnili. In so obdavčili evropske prašiče. Zna kdo brati med vrsticami? Meni se zdi to velik paradoks Evrope in napačna smer, ki nas ne bo vodila v pravo smer.

Slovenija nikoli ne bo največja država na svetu. Je pa v marsičem lahko najboljša. Rad imam tiste, ki pravijo, da je Slovenija ravno prav velika. Tudi zato verjamem, da smo lahko pomembni, ko ne privolimo v novo hladno vojno. Ko bi lahko bili dovolj pogumni in povezali manjše države, ki smo glede prihodnosti jasne – ta bo vredna človeka samo, če bomo sodelovali. In to zahtevali tako od ZDA kot tudi Kitajske. To je nekaj, kar bi pričakoval od naših voditeljev. Vodenje ni stvar za vsakega, sploh v kompleksnem svetu, v katerem živimo. Tega se v domačih logih premalo zavedamo.

---

Žiga Vavpotič je predsednik Slovensko-kitajskega poslovnega sveta, nekdanji predsednik uprave Outfit7 in član Trilateralne komisije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.