Kasarniški duh v šolskem prostoru

ZUP je kratica zakona o upravnem postopku, za birokrate veliki kanon pravne dogmatike. Podobno kot kratica »PeS«, s katero so nekoč po kasarniških hodnikih žugali z vojaško disciplino. Kako se je ta kasarniški duh naselil v šolski prostor, je svojevrstna uganka, ki vonja po neoliberalnem duhu storilnostno (profitno) naravnane tržne ekonomije. V zvezi s tem mi je pozornost vzbudilo vprašanje uslužbenca šole, kaj kot pravnik in nekdanji visokošolski učitelj menim o tem, da morajo šolniki ob vsej zajamčeni avtonomiji, preizkusih znanja in usposabljanjih na matičnem področju vzgoje in izobraževanja povrhu kot nebogljeni rekruti trepetati pred izpitno komisijo za ZUP.      

(GOSTUJOČE PERO) Pripadnost vrednotam naše šole

Najprej sem pomislil, da je sogovornik kandidat za pravniški državni izpit. Sledilo je pojasnilo, da morajo šolniki preizkušnjo pedagoške avtonomije po ZUP prestati zgolj zaradi nekaj različic bolj ali manj enostavne tipske odločbe, ko je na prošnjo staršev treba potrditi dejstvo, da je učenec, ki je sicer izjemen športnik, res upravičen do statusa športnika in podobno. Ne trdim, da je treba v šolah opustiti pravila reda, to je spet neka druga skrajnost. Z mislijo na družbeno vlogo in poslanstvo šole le menim, da bi veljalo vzeti razumno mero, sorazmerno funkcionalni avtonomiji in dejanskim potrebam šole po tako strogih merilih ZUP.

Šole niso upravne, ampak vzgojno-izobraževalna enote. Čeprav jim zakon v določenih primerih oziroma postopkih daje pooblastilo za oblastveno odločanje, sodna praksa poudarja, da niso oblastni organi. Ravnanje zunaj teh postopkov ne pomeni oblastvenega odločanja, temveč opravljanje primarne dejavnosti šole, s katero je zagotovljeno izvrševanje ustavne pravice do izobrazbe. Temeljnih pogojev za izvajanje te dejavnosti šola ne določa sama, ker je to v prvi vrsti pristojnost zakonodajalca. Zakonodajalec pa je z zakonom določil, da ima šola v svojem poslanstvu, ki ni oblastveno, ampak vzgojno in izobraževalno, funkcionalno avtonomijo.

Zgodovinska analiza urejanja vzgoje in izobraževanja po osamosvojitvi Slovenije kaže, da je bila avtonomija šole določena z zakonodajo iz leta 1996. V obrazložitvah, s katerimi so utemeljeni razlogi za prenovo področne ureditve, je avtonomija šole opredeljena s poudarkom na kulturnih temeljih ustvarjalnosti in ustavnosti države s skupnimi vrednotami odprte družbe znanja, vzgoje in izobraževanja. Tako avtonomija šole svojo moralno in pedagoško avtoriteto na najvišji ravni normativnega urejanja črpa iz vrednotnega jedra družbe. V samem središču pa je po ugotovitvah akademskih avtorjev in avtoric avtonomna osebnost, ki se zanaša predvsem na svojo moralno vest tako, da se ob pravicah hkrati zaveda svojih dolžnosti, upoštevaje družbene vrednote in vzgojo po meri človeka, sposobnega empatije in sočutja, samostojnega razmišljanja in kritične refleksije (Nastran Ule, M. idr. Kakšno šolo v prelomnih časih?, 2024).

Bećir Kečanović FOTO: Osebni arhiv

Šolstvo je tako specifično in odraščajoče krhko družbeno področje, da je zakonodajalec zaradi funkcionalne avtonomije vzgoje in izobraževanja ocenil potrebo po posebni ureditvi tudi tistih pravnih vprašanj, na primer delovnih in socialnih razmerij, ki so sicer urejena v drugih zakonih. Kar zadeva profesionalno avtonomijo učiteljstva in šolskega osebja, je ta tesno povezana z vrednotnim sistemom družbe ter z vrlinami avtonomne osebnosti, osebe z integriteto. Zakon varuje avtonomijo šolnikov tako, da je šolska klima ob strokovni neodvisnosti in pričakovani ustvarjalnosti prežeta s področno etiko vzgoje in izobraževanja, ne le v učnem procesu, ampak tudi v odnosih med učitelji, učenci, starši in drugimi, ki vstopajo v šolski prostor. Na drugi strani moralni filozofi in akademski pedagogi opozarjajo, da se z instrumentalizacijo šole, znanja, vzgoje in izobraževanja ustvarja napačno prepričanje, da je etika v šolstvu nekaj, s čimer se ni vredno ukvarjati.

Zaradi takšnega odnosa družbe in države do vzgoje in izobraževanja je namen zakonodajalca pri urejanju avtonomije šole na meji satire. Z birokratskim cinizmom prežeta zgodba, ki od vrha navzdol namesto usklajene normativne integracije vrednot priča o avtonomnih silosih birokracije, v katerih vse bolj odmeva kakofonija. Pod pretvezo avtonomije se v resnici šole sistemsko pušča na cedilu, da se same znajdejo v tej komediji zmešnjav. Posledica tega je, kar ugotavljajo tudi inšpekcijski organi, da se ob istovrstnih predmetih odločanja v različnih segmentih šolstva ravna različno, z drugimi besedami s tveganjem sistemske neenakosti ali diskriminacije. Poleg birokratizacije pod pretvezo avtonomije šole domala pokajo po šivih instrumentalizacije, kar je eno največjih tveganj, s katerimi se spopada šolski sistem v sodobnih razvitih postindustrijskih državah, med katerimi je tudi Slovenija (Grušovnik, T., Štempihar, M., v: Kakšno šolo v prelomnih časih?). Pri vsem tem se razrašča napačno prepričanje, da sta pravni sistem z vrednotnimi cilji trajnostne in vključujoče šole ter varno in spodbudno učno okolje s sistemom vrednot inkluzivne vzgoje vsak na svoji strani.

(GOSTUJOČE PERO) Zaupanje v demokracijo

Integralna razlaga členov 2. in 2. a zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) opozarja na potrebo po usklajenem razumevanju delujoče celote zakonskega besedila. Iz namena zakonodajalca prav tako izhaja jasna zahteva po doslednem upoštevanju pedagoške paradigme inkluzivnosti. V nasprotnem primeru je upravičena bojazen pred zmotnim prepričanjem, da sta zakonski standard vključevanje in pedagoška paradigma inkluzija povsem različni in nezdružljivi kategoriji. To bi bilo za celovit in usklajen sistem vzgoje in izobraževanja, ne nazadnje za učinkovito odzivanje na varnostne in druge probleme v šolskem prostoru nevzdržno, v skrajnih primerih in izrednih situacijah lahko celo pogubno.

Država bi morala zagotoviti šolam, da skladno s svojo družbeno vlogo v polni meri uveljavijo zajamčeno avtonomijo, vključno z relativno avtonomno etično in varnostno infrastrukturo šolskega prostora. Ker se šolam namesto tega z ZUP in drugimi argumenti moči od vrha navzdol nalaga nekaj, kar nima prav veliko skupnega z njihovim poslanstvom, avtonomijo in področno etiko, je na neki način pričakovano, čeprav nevzdržno, kar glede primanjkljaja znanja in pripadnosti vrednotam v naši družbi, zlasti med mladimi, ugotavljajo znanstvene raziskave. Med najpomembnejšimi vzroki je očitno to, kar moralni filozofi in akademski pedagogi v teh prelomnih časih opozarjajo na tveganje »instrumentalizacije« šole in znanja, etike ter vrednot vzgoje in izobraževanja. K temu svoj delež prispeva »avtonomija« šole po ZUP.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališča uredništva.