(GOSTUJOČE PERO) Pripadnost vrednotam naše šole

Akademske raziskave in najnovejši podatki o problematiki duševnega zdravja ter varnosti otrok pred nasiljem v šolskem prostoru opozarjajo na strukturne probleme, med katerimi vse pogosteje omenjajo pomanjkanje celovitega pristopa in usklajenosti ter zgodnjega prepoznavanja in učinkovitega ukrepanja ob prvih znakih ali dejavnikih odklonskih dejanj. To so ključni poudarki tudi v dokumentu Inštituta RS za socialno varstvo Priprava podlag za poročilo Sveta RS za otroke in družino: otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, izdelanem konec leta 2024 in objavljenem na uradnih spletnih straneh ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.      

V zvezi z opozorili na primanjkljaj in strukturne probleme pri zaščiti otrok v šolskem prostoru in širšem družbenem okolju sem prišel do dveh zelo poučnih knjig, kako psihosocialno počutje in duševno zdravje z občutkom pripadnosti večstransko, na osebni in sistemski ravni lahko vpliva na povečanje odpornosti proti nasilju. Z vonjem po črnilu sta na mojo knjižno polico prispeli na začetku leta 2025. Prva, Kakšno šolo v prelomnih časih? (2024), je nastala izpod peresa zaslužne profesorice Mirjane Nastran Ule s soavtorji in soavtoricami.

Druga je Neverjetni učitelji: krepitev socialnih, čustvenih in učnih kompetenc otrok (2024) angleške avtorice, klinične psihologinje in profesorice Carolyn Webster Stratton. Obe sta mi pomagali, da v razmišljanjih o pripadnosti vrednotam povežem trajnostno varnostno kulturo in etično infrastrukturo šolske skupnosti. Tako sem se intuitivno dokopal do spoznanja, kako krepitev socialnih, čustvenih in učnih kompetenc s povečanjem pripadnosti lahko pripomore k razvoju varnega in spodbudnega učnega okolja, ki je kot integralna norma ali zakonski standard opredeljeno v členih 2. in 2. a zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI).

Branje me je spodbudilo k brskanju po spletu, kaj je zanimivega na temo pripadnosti vrednotam šole še dostopno v slovenskem prostoru. Izbrskal sem zanimivo študijo iz leta 2023 z rezultati mednarodnih raziskav o povezavah med pripadnostjo in medvrstniškim nasiljem, v katerih so sodelovali tudi učenci in dijaki slovenskih šol.

Avtor in raziskovalec Igor Peras s Pedagoškega inštituta v Ljubljani ugotavlja, da je pripadnost šoli najvišje uvrščena vrednota in varovalni dejavnik proti medvrstniškemu nasilju. Na podlagi slovenskega vzorca kaže, da večji občutek pripadnosti napoveduje manj doživljanja medvrstniškega nasilja, kar pomeni, da so slovenski učenci in učenke, ki so poročali o večjem občutku pripadnosti šoli, poročali tudi o manj zaznanem doživljanju medvrstniškega nasilja. V priporočilih omenjene študije je zato na prvem mestu predlog, da je v politikah in programih za preprečevanje in obvladovanje medvrstniškega nasilja smiselno spodbujati občutek pripadnosti, saj pomembno pripomore k ustvarjanju pozitivne šolske klime, varnega in spodbudnega učnega okolja ter šolskega prostora, ker po eni strani zmanjšuje tveganja, po drugi pa povečuje varovalne dejavnike, ne čakajoč na posledice nasilja.

Z uvodnimi opozorili na pomanjkanje celovitega pristopa in usklajenosti ter zgodnjega prepoznavanja in ukrepanja sem izbrskal še priročnik Preventivne dejavnosti sistemskega pristopa k medvrstniškem nasilju iz leta 2016. Ko se na šoli odločimo, da se bomo posvetili medvrstniškemu nasilju in uvedli preventivne ukrepe, urednik in urednici priročnika Mitja Muršič, Ingrid Klemenčič in Katja Filipčič skupaj s soavtorji in soavtoricami svetujejo, da se je najprej treba lotiti analize šolske kulture in oblikovanja notranje šolske politike proti (medvrstniškemu) nasilju.

Te sistemske in uporabne etične smernice so z istim namenom povečanja trajnostne varnostne kulture, duševnega blagostanja otrok in odpornosti šolskega prostora proti nasilju smiselno vključene v dveh izhodiščnih politikah države, o preprečevanju nasilja in kriminala ter javnem duševnem zdravju, obe s poudarkom na odgovornosti države in organov lokalne samouprave za javno varnost in zaščito otrok. Šolska kultura pa je tako kompleksen sistem vrednot in prepričanj ter učnih in izobraževalnih pričakovanj, da je vse to, kar ugotavljajo tudi avtorji in avtorice omenjenega priročnika, treba z ustrezno politiko varnega in spodbudnega učnega okolja povezati v usklajeno in delujočo celoto previdnostnih, preprečevalnih in obravnavnih ukrepov za povečanje odpornosti proti nasilju.

Previdnostni ukrepi ob tradicionalnem razvrščanju preprečevalnih (preventivnih) in obravnavnih ukrepov morda nekoliko štrlijo, a so za zgodnji odziv na varnostna tveganja in ogrožanje otrok pomembni iz več razlogov. Splošni komentar Odbora ZN za otrokove pravice iz leta 2023, na primer, z načelom previdnosti (ang. precautionary principle) pogojuje obveznosti držav za zaščito in varnost otrok pred podnebnimi spremembami, naravnimi in drugimi nesrečami. O previdnostnih ukrepih za varnost otrok v digitalnem okolju govori Splošni komentar Odbora za otrokove pravice iz leta 2021. Potreba po povečanju odpornosti skladno z načelom previdnosti je med pandemijo covida-19 na splošno dobila nove razsežnosti, tako glede zaščite pred naravnimi in drugimi nesrečami kot javne varnosti, varnosti pred nasiljem in kriminalom, zlasti v kriznih razmerah in ekstremnih situacijah (Občinski program varnosti: horizontalni mehanizem vključujoče in varne družbe, 2024).

Rešitve za zmanjšanje primanjkljaja pri celovitem pristopu in usklajenosti ter očitnega pomanjkanja razumne previdnosti pri zgodnjem prepoznavanju in ukrepanju ob prvih znakih ali tveganjih nasilja bi nemara veljalo ob preprečevalnih in obravnavnih ukrepih iskati skladno z načelom previdnosti (Delo, Neizkoriščeni potencial razumne previdnosti, 29. marec 2024), podprtim s politiko pripadnosti vrednotam šolske in širše družbene skupnosti. Pripadnost vrednotam demokratične družbene skupnosti v razmerah vse večje negotovosti in nestrpnosti, širjenja skrajnih ideologij in ekstremizmov čez noč lahko postane pomembno vprašanje obstoja temeljnih institucij države, etičnega domoljubja in varstva ustavnega reda.

S pripadnostjo vrednotam šole, ki je v primerjalni mednarodni študiji prepoznana kot najpomembnejši motivacijski dejavnik previdnostnih, preprečevalnih in obravnavnih ukrepov za celovito in usklajeno povečanje odpornosti proti nasilju, je odprto vprašanje, kako je s pripravljenostjo naših šol, da se tega podviga lotijo.

V zvezi s tem sem za namen tega članka opravil kratko analizo vzgojnih načrtov in pravil šolskega reda ter drugih odprto dostopnih podatkov po naključno izbranih osnovnih šolah. S pozitivnim presenečenjem sem ugotovil, da nekatere svoje učence in druge člane šolske skupnosti, šolsko osebje ter starše redno in po najsodobnejših priporočilih za krepitev socialnih, čustvenih in učnih kompetenc vključujejo v pripravo, sprejemanje in uresničevanje notranjih vzgojnih, etičnih in drugih pravil šolske skupnosti. Zamisel o politiki pripadnosti vrednotam in avtonomni etični infrastrukturi šole za učinkovitejše reševanje strukturnih problemov nasilja, med katerimi vse pogosteje slišimo o pomanjkanju celovitega pristopa ter zgodnjega prepoznavanja in ukrepanja ob prvih znakih ali dejavnikih tveganj, ima torej realne podlage v mikrookolju varnega in spodbudnega učnega okolja ter šolskega prostora.

Na podlagi tega, kar sem se na lastne oči prepričal med naključno analizo izbranih primerov, menim, da šolam ni mogoče in ni priporočljivo nalagati z vedno novimi zakoni ničesar tako izvirnega, česar same ne bi že poznale in prakticirale. Pomembneje se mi zdi, kako šole podpreti, da z občutkom pripadnosti skupnim vrednotam ter s svojo avtonomno etično infrastrukturo otroke in mladostnike še naprej spodbujajo in jih tako tudi dolgoročno usmerjajo k povečanju trajnostne kulture za miroljubno, vključujočo in varno družbo. Od tod bi se morala zamisel o politiki pripadnosti vrednotam šole prek strukturnih povezav v zunanjem okolju nadaljevati po praviloma urejenih poteh do resornih vertikal področne zakonodaje ter do medinstitucionalnih, strateških in operativnih povezav državne in lokalne ravni za celovito in usklajeno zagotavljanje varnosti pred nasiljem. Na tej točki končujem s kančkom previdnosti in razumnega dvoma o pripadnosti skupnim vrednotam pri odraslih članih in članicah naše družbene skupnosti, državljanih in državljankah, še posebno pri tistih klenih možeh in ženah, ki smo jim na volitvah zaupali, da nas tudi v letu 2025 vodijo v svetlo prihodnost.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek j emnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva.