(GOSTUJOČE PERO) Zaupanje v demokracijo

Letošnje poročilo OECD z ugotovitvami primerjalne raziskave, opravljene v tridesetih državah članicah, vključno s Slovenijo, je pomemben korak v sosledju prizadevanj za povečanje zaupanja v demokracijo in javne institucije na lokalni, nacionalni, regionalni in mednarodni ravni. Ta članek pa je posebej namenjen Mesecu znanosti, ki vsako leto poteka pod okriljem ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije.

Končni cilj mednarodnih prizadevanj za povečanje zaupanja v demokracijo so rešitve in smernice, kako z dobro primerjalno prakso, podprto z dokazi (znanjem), zagotoviti pomoč državam pri krepitvi demokratičnih vrednot in institucij. Glede tega se uvodoma navezujem še na sporočilo ministrstva za javno upravo o najnovejših priporočilih Sveta Evrope za dobro demokratično upravljanje in posvetovalno (deliberativno) demokracijo, pri katerih je tvorno sodelovala tudi Slovenija (CoE, SDDG, Report on deliberative democracy, 2023).

Zaupanje je življenjska sopotnica predvidljivosti in gotovosti. Med zaupanjem in gotovostjo, ki temelji na znanju, so vedno nova tveganja, po katerih ocenjujemo, se z razumno previdnostjo in odpornostjo odzivamo na negotovost.

S tem namenom je denimo na kazenskopravnem, kriminalističnem in policijskem področju kar nekaj spoznavnih (epistemskih, epistemoloških) standardov suma, od razlogov za sum prek utemeljenega suma do gotovosti, ki je v tem okviru najvišja stopnja resnice. Nasprotje je negotovost. Ta je posledica pomanjkanja ali popolne odsotnosti znanja (informacij).

Znanje potrebujemo, ga proizvajamo in pretakamo (kontekstualiziramo) v prakso, da smo, soočeni s tako ali drugačno negotovostjo, tveganji ali problemi, pripravljeni in karseda pomirjeni glede zaupanja do koga ali česa. Med strateškimi tveganji zaupanja je pretirano sumničenje, pa tudi pretirano zaupanje, ki meji na naivnost.

Mir, ki ga spremljajo občutki pomirjenosti in varnosti, je prvi pogoj zaupanja. Odsotnost miru in varnosti v tveganih, ekstremnih situacijah, izrednih razmerah in vojni ne zmanjšuje potrebe po zaupanju, prav nasprotno. Zaupanje je toliko bolj pomembno v odnosu do tistih, za katere menimo, da se nanje lahko zanesemo, ker nam dajejo občutek miru in varnosti. Zato ne preseneča, da so v omenjeni raziskavi OECD o zaupanju v demokracijo in javne institucije med najvišje uvrščenimi policija in pravosodni organi, se pravi javne institucije, ki skrbijo za mir in javno varnost.

Koliko pa je danes svetovnih voditeljev in demokratičnih institucij, ki so vredni zaupanja, da si resnično prizadevajo za svetovni mir in varnost? Kako naj zaupamo, da sami sebi lažemo, ko pred našimi očmi tako rekoč z blagoslovom svetovnih voditeljev in demokracij zverinsko pobijajo otroke in neoboroženo civilno prebivalstvo?

Ob predpostavki svetovnega miru je etos miroljubnega in varnega sveta med odločilnimi pogoji zaupanja v vrednote in institucije zahodne demokracije. To je, normativno gledano, koncept, ki mu lahko rečemo svetovna blagovna znamka prizadevanj za vrednote in institucije demokracije, po Hansu Küngu zasnovan na temeljih znanja in vrednot človečnosti. Na tem sloni tudi nosilna misel (paradigma) trajnostnega, miroljubnega in varnega sveta. Čeprav je že precej oguljena, neštetokrat zapisana in izrečena fraza, jo je treba znova ponavljati, da se zasidra v glavah predvsem tistih, ki imajo moč in oblast, da to, kar je danes iz nešteto razlogov življenjsko pomembno za preživetje človeštva, udejanjijo.

V istem okviru svetovnega etosa in trajnostnega, miroljubnega in varnega sveta velja spomniti, da je bil s prizadevanji OECD za krepitev zaupanja v demokratične vrednote in institucije na prehodu v 21. stoletje uveljavljen model etične infrastrukture, ki bi še danes, seveda ob predpostavki svetovnega miru in humane uporabe najsodobnejših znanstvenih dognanj za reševanje žgočih problemov svetovne skupnosti, lahko veliko pripomogel k zaupanju v demokracijo in javne institucije. Primeri dobre prakse, ki jih imamo tudi v Sloveniji, kažejo, da etična infrastruktura, če je seveda pravilno vzpostavljena in delujoča, kot centrifugalna sila od spodaj navzgor poganja pripadnost vrednotam in povečuje epistemski potencial (znanje) za doseganje strateškega uspeha (Delo, S pripadnostjo do strateškega uspeha, 10. 5. 2024).

Upoštevajoč današnje kompleksne izzive in strukturne probleme, je povečanje zaupanja v demokratične vrednote in javne institucije brez povečanja pripadnosti skupnim vrednotam in epistemskega potenciala družbe, družbe znanja za pametno rabo javnega uma, bolj ali manj iluzija. Z besedami nemške filozofinje Lise Herzog o državljanskem oziroma občanskem znanju je zato treba razmeram primerno povečati epistemski potencial družbe (Citizen knowledge, 2024).

To ni le družba ekspertnega znanja (evidence-based), je družba odprte znanosti in vrednot, kar Herzog, tako kot sem povzel po Splichalu in drugih (Delo, Amorfna gmota, 25. 9. 2024), poleg ekspertnega znanja povezuje s posvetovalnimi (deliberativnimi) modeli demokracije.

Z idejo epistemskega potenciala družbe, odprte družbe znanja, smo spet pri etični infrastrukturi za povečanje pripadnosti skupnim vrednotam in zaupanju v institucije demokracije. Slovenija je ta model pred dvajsetimi leti prevzela, ga integrirala v svoj pravni red in področne politike države. Primeroma navajam dva ključna dokumenta državnega zbora. Prvi je resolucija o preprečevanju korupcije iz leta 2004 (RePKRS) s predpisanimi sestavinami in funkcijami etične infrastrukture, ki jih je pred tem s svojim modelom uokviril OECD.

Naslednja je resolucija o normativni dejavnosti iz leta 2009 (ReNDej). Ta določa politiko naše države za kakovostne, usklajene in z dokazi podprte odločitve, predpise in javne politike. Ob upoštevanju primerjalnih ugotovitev, ki jih je za kakovostno in zaupanja vredno urejanje javnih zadev na zdravstvenem področju zbrala in uredila Svetovna zdravstvena organizacija – WHO, je ReNDej še vedno sodoben in uporaben standard normativne integracije (kontekstualizacije) znanja in vrednot v procesu priprave, sprejemanja in izvrševanja kakovostnih javnih politik, podprtih z dokazi (WHO, Situation analysis on evidence-informed policy-making Slovenia, 2017).

Prenova obeh navedenih dokumentov državnega zbora oziroma področnih politik države bi ob tem, kar za povečanje zaupanja v demokracijo in javne institucije predlaga OECD, morala upoštevati, da je zaostajanje pri učinkovitosti naše demokracije in javnih institucij ena od stalnic družbenih problemov, tako po kazalnikih EU kot po domačih raziskavah o razvoju in napredku Slovenije. Glavni vzroki po mojem niso le v razraščanju korupcije in primanjkljaju moralne integritete znotraj javnega sektorja, temveč v epistemskem (znanje) in demokratičnem primanjkljaju.

Ta kot mlinski kamen okoli vratu napredka družbe in javne blaginje generira strukturne probleme, ki se navzven kažejo tudi kot sistemska korupcija in kriminal v škodo skupnega dobrega in javnega interesa. Stanje korupcije v družbi se je z leti nedvomno poslabšalo, a pred dobrim desetletjem je bila ocena razširjenosti t. i. administrativne korupcije v Sloveniji nižja celo od povprečja v EU. Medtem ko z negotovostjo ugibamo, kako bo s preprečevanjem korupcije v naslednjih dvajsetih letih, bi veljalo hkrati opraviti celovito analizo, kaj vse smo na tem področju zamudili v preteklih dvajsetih letih.

Kar zadeva povečanje epistemskega potenciala družbe in pretakanje (kontekstualizacijo) znanja v kakovostne in z dokazi podprte odločitve, predpise in politike za usklajen družbeni razvoj in javno blaginjo, ima Slovenija poleg navedenih protikorupcijske politike in politike normativne dejavnosti posodobljene področne predpise in politike družbe znanja in odprte znanosti z zahtevami po vključevanju skupnosti in razvoju občanskega raziskovanja na področju znanstvenoraziskovalne in inovacijske dejavnosti.

Poleg razmeroma kakovostnega normativnega okvira za povečanje epistemskega potenciala družbe, vključujoče družbe znanja, ima Slovenija odlične znanstvenike in znanstvenice ter znanstvene ustanove, ki tudi v evropski znanstveni družini žanjejo strateški uspeh. Toda če tisti, ki so jim znanstveni dosežki namenjeni v vlogi končnih uporabnikov in odločevalcev v javnih zadevah, javni funkcionarji in javni uslužbenci nimajo znanja, da znanstvene dokaze razumejo, jih s potrebno konsistentnostjo razlagajo in uporabljajo (kontekstualizirajo) v stvarnem družbenem okolju, družbenim potrebam in ciljem primerno, so vsi napori znanosti za dobrobit ljudi in skupnosti zaman.

Če hočemo čim prej priti med inovacijsko intenzivne države, kjer smo po izjavi aktualnega ministra za znanost že bili, je poleg sodelovanja med gospodarstvom in znanstvenoraziskovalno sfero nujno povečanje epistemskega potenciala na vseh ravneh in področjih javnega sektorja, zlasti pri političnih odločevalcih: od znanstvenih dokazov (evidence-based) vse do vključujočih in z dokazi podprtih (evidence-informed), kakovostnih in usklajenih (koherentnih) politik in konkretnih odločitev, na sistemski in na operativni ravni, od vrha navzdol in od spodaj navzgor.

Svetovna prizadevanja za povečanje zaupanja v vrednote in institucije demokracije še vedno gradijo na sečišču »svobodnega« trga in ekspertnega znanja, ki poganja bliskovit razvoj industrije in novih tehnologij. Glede tega se bo svetovna javnost prej ali slej morala soočiti z dejstvi, da je problem demokratičnega deficita in eksponentnega padanja zaupanja v demokratične institucije strukturni problem istega modela svobodnega, bolje rečeno, podivjanega trga in korporacij, ki so s čezmernim izkoriščanjem naravne in družbene podstati mnoge nacionalne ekonomije in države pahnile v globoko krizo in revščino.

Brez rešitev na tem področju – vsaj kar zadeva tiste, ki so sprejete v okviru skupnih ciljev trajnostnega, miroljubnega in varnega sveta – je povrnitev izgubljenega zaupanja v zahodne demokratične vrednote in institucije obsojena na kruto realnost, v kateri se druga za drugo povrhu vrstijo grožnje in strateška tveganja naslednje velike vojne.

Pot zaupanja v demokracijo in javne institucije je torej že podprta z dokazi, ki so kot krvavi madeži na obrazu svetovne skupnosti. To nikakor po nobenem merilu ni v prid zaupanju, niti v odnosu drug do drugega, kaj šele do javnih institucij in demokracije kot take.

Zato bi veljalo najprej ponoviti zgodovinsko lekcijo, na katero je napredni svet prisegel po drugi svetovni vojni: NIKOLI VEČ!, da povrnitev izgubljenega zaupanja, zlasti v negotovih razmerah, v katerih smo se ponovno znašli vsi državljani in državljanke sveta, najprej pogojuje svetovni mir in pravičen družbeni razvoj. Mir, ne morda ankete in vedno nove smernice, je prvi pogoj za zaupanje.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.