(GOSTUJOČE PERO) Niinistöjevo poročilo

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je ob predstavitvi poročila za izboljšanje skupne varnosti EU in članic, avtor katerega je nekdanji finski predsednik Sauli Niinistö, povedala, da moramo najprej spremeniti našo miselnost. Poudarek očitno ni bil mišljen le kot vljudnostna fraza, temveč kot miselni okvir nove varnostne paradigme za skupno varnostno in obrambno strategijo v prihodnjem obdobju.

Poročilo je avtor predstavil poslankam in poslancem na seji evropskega parlamenta. Predsednica Roberta Metsola je v uvodu poudarila, da je poročilo pripravljeno v času, ko se Evropa na obrambnem in varnostnem področju sooča z novo realnostjo in negotovo prihodnostjo. Z drugimi besedami, smo na prelomni točki, ko je za povečanje pripravljenosti in odpornosti na kompleksna varnostna tveganja in grožnje potrebna sprememba varnostne paradigme, kar zahteva predvsem spremembo miselnosti.

Temelj za vse, kar se nam zdi pomembno

Varnost, kot je v predstavitvi poročila dejal Niinistö, je temelj za vse, kar se nam zdi pomembno. Toda varnost v smislu tega, kar pravi njegovo poročilo, ni edino področje, na katerem je potreba po spremembi miselnosti neizogibna. Sodobniki, tako kot v preteklosti glasniki humanizma in renesanse, za vsa področja in vire preživetja, to je za celoten ekosistem Zemlje, svarijo, da je od nas odvisno, kam nas bo to zaneslo, v katero smer bo tokrat šla usodna sprememba miselnosti. Pri nas, denimo, dr. Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani, s člankom Potrebujemo novo renesanso? v Sobotni prilogi Dela 23. 11. v ospredje postavlja zaupanje v znanost, sprejemanje in razumevanje znanja, spoštovanje in širjenje demokracije, demokratične vrednote in človekove pravice za vse.

Institucionalno se miselnost spreminja v skladu z določenimi vrednotami in prevladujočimi prepričanji skupnosti, kateri družbeni odnosi in načini vedenja so tako pomembni, da jih je treba urejati z družbenimi normami. Glede tega prehod na novo varnostno paradigmo EU ne bo mogel mimo izhodiščnega načela usklajenosti politik za razvoj (EU policy coherence for development) in zahteve za boljše, z dokazi podprte predpise (better regulation). Niinistöjevo poročilo pravi, da strukturne povezave med varnostjo in napredkom v dobrem in v slabem neizogibno učinkujejo v obe smeri.

Kar zadeva osebnostni vidik pripravljenosti in psihološke odpornosti, je posebna pozornost v Niinistöjevem poročilu namenjena vključevanju državljanov in vseh drugih prebivalcev ter javnih in zasebnih institucij. Če so predpisi in javne politike institucionalni pogoj za miselno preobrazbo od vrha navzdol, je osebnostni vidik horizontalna raven strukturnih sprememb, ki so v prvi vrsti rezultat duševne oziroma vedenjske ekonomije in psihološke odpornosti ljudi.

Koherentnost osebnostnih in institucionalnih dejavnikov je ključna za spremembo miselnosti, ko nova in praviloma učinkovitejša paradigma dokončno zamenja staro in izčrpano. S to teoretično poenostavitvijo je lažje razumeti tudi navidezno istorečje pripravljenosti, o kateri v izvirniku Niinistöjevega poročila drug za drugim govorita angleška termina preparedness in readiness (Safer Together; Strengthening Europe's Civilian and Military Preparedness and Readiness). Teoretiki in strokovnjaki kriznega upravljanja govorijo o dveh straneh istega kovanca. Termin preparedness v smislu zgornje poenostavitve koherentnosti meri na institucionalni potencial, novejša in razširjena razlaga sopomenke readiness pa bolj na duševne oziroma psihosocialne dejavnike pripravljenosti v glavah in srcih ljudi.

Niinistöjevo poročilo s celovitim pristopom k spremembi miselnosti za prehod na novo varnostno paradigmo predpostavlja, da so skupna prizadevanja EU in članic usmerjena v povečanje pripravljenosti in odpornosti na velike in kompleksne, multiple krize. Glede tega poročilo nadaljuje z razlago, da tovrstne krize nikoli ne izbruhnejo in ne učinkujejo ločeno, v zaprtem silosu ali v nekem logičnem zaporedju, ki ga je mogoče predvideti in obvladovati. Večinoma je tako, da ena kriza verižno sproži drugo krizo, skupni učinki pa so hude posledice, ki sočasno prizadenejo naravne, družbene in ekonomske vire preživetja ljudi in skupnosti.

Vloga civilne oziroma javne varnosti

Če nadaljujem z vlogo civilne oziroma javne varnosti, je to področje ključno za celovito spremembo miselnosti, tako z osebnostnega kot institucionalnega vidika pripravljenosti in odpornosti civilnega prebivalstva na krizne razmere in ekstremne situacije. Na drugi strani je pripravljenost in učinkovitost sistema za zgodnje opozarjanje in krizno komuniciranje prav tako med ključnimi dejavniki javne varnosti in varstva človekovih pravic.

Na podlagi njegove ocene ogrožanja in priporočil sklepam, da je Niinistöjevo poročilo na neki način usklajeno tudi s sodno prakso visokih sodnih forumov v zadevah javne varnosti in varstva človekovih pravic. Pri oceni napadov na kritično infrastrukturo, denimo, kot so energetska omrežja, poročilo opozarja, pri čemer posebej izpostavlja sabotaže podmorskih plinovodov in podmorske komunikacijske infrastrukture, da tako kompleksne energetske krize ob znatni gospodarski škodi hkrati ogrožajo več držav članic EU. Upoštevajoč prakso Sodišča EU v zadevah javne varnosti tako kompleksna energetska kriza nedvomno predstavlja resno grožnjo skupni zunanji, varnostni in obrambni politiki ter preživetju prebivalstva na območju EU in članic (prim. Sodišče EU, zadeva Campus Oil Ltd idr, 1984).

Teoretična poenostavitev ocenjevalnega pristopa v Niinistöjevem poročilu je lahko uporabno analitično orodje tudi za analizo stanja in podrobnejšo členitev (aplikacijo) njegovih priporočil po posameznih članicah. Poskusimo z institucionalno ureditvijo celovitega in usklajenega pristopa k povečanju pripravljenosti in odpornosti v krovni politiki države o nacionalni varnosti Republike Slovenije. Z analizo uvodnega besedila resolucije o nacionalni varnosti iz leta 2019 (ReSNV-2) hitro lahko ugotovimo, da Slovenija s tem pristopom ne bi smela imeti večjih težav. Država namreč zagotavlja nacionalno varnost tako, da s spoštovanjem sprejetih mednarodnih obveznosti hkrati uresničuje svojo odgovornost za celovito in usklajeno zagotavljanje skupne varnosti in obrambe znotraj EU in Zavezništva.

Osebnostni vidik pripravljenosti in psihološke odpornosti v Niinistöjevem poročilu računa s skupnim potencialom uporabnega znanja in pripadnosti vrednotam pri državljanih in vseh drugih prebivalcih, vključno z osebjem javnih in zasebnih institucij. Glede tega statistični podatki in uradne ocene v Sloveniji opozarjajo, da je stanje precej slabše od normativne ureditve in institucionalne ravni. Z neskladjem med institucionalnimi in osebnostnimi dejavniki je dodobra načeto zaupanje med prebivalci in javnimi institucijami. Vzroki in posledice se iz leta v leto bolj kažejo tudi s poslabšanjem duševnega javnega zdravja, zlasti pri otrocih in mladostnikih. Temu botruje tudi dejstvo, da se pri rešitvah bolj zanašamo na klasično preventivo in represivne ukrepe, medtem pa ob strani puščamo neizkoriščen potencial razumne previdnosti (Neizkoriščen potencial razumne previdnosti, Delo, 29. 3. 2024). Niinistöjevo poročilo se do osebnostnega vidika skupne varnosti posebej opredeljuje z oceno in priporočili glede duševnega blagostanja in povečanja odpornosti prebivalstva. O tem smo s posebnim poudarkom na duševnem blagostanju in varnosti otrok proti nasilju razpravljali na nedavnem posvetu, ki smo ga v sodelovanju z ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in inovacije namenili odprti znanosti in vključevanju skupnosti v prizadevanja za kakovostno, z dokazi podprto upravljanje javnih zadev. Skupne ugotovitve so enake temu, kar pri obvladovanju varnostnih tveganj s povečanjem duševnega blagostanja in odpornosti prebivalstva na varnostne krize ugotavlja Niinistöjevo poročilo.

Slovenska pediatrinja, psihiatrinja in humanitarka Anica Mikuš Kos v knjigi Pomoč otrokom in mladostnikom v duševnih stiskah (2024) opozarja na neskladja dveh svetov – sveta stroke in sveta življenja. Med prvim in drugim so vrzeli, zaradi katerih se svet realnosti in vsakdanjega življenja vrti drugače, kot so si zamislili strokovnjaki in teoretiki. Prostor prekrivanja oziroma usklajenosti (koherentnosti) obeh svetov pa z enakimi možnostmi za vključevanje in posvetovanje (deliberacijo) daje priložnosti za spremembo miselnosti in učinkovitejše rešitve. To je po mnenju Mikuš Kos prostor skupnega spoznanja in znanja, prežet s pripadnostjo vrednotam človečnosti.

Proces, ki se začne najprej v glavah in srcih ljudi

Na splošno je sprememba miselnosti proces, ki se začne najprej v glavah in srcih ljudi. To je naravni proces, za katerega je značilno, da je bolj kot pozitivnemu podvržen zakonitostim naravnega prava, se pravi zdravega razuma ali razumevanje tega, kar človek vidi z lastnimi očmi. Ob tem velja upoštevati tudi izkustvo preteklih kriz, po katerem je pozitivno pravo med šibkejšimi členi v verigi pripravljenosti, odzivnosti ter institucionalne in psihološke odpornosti na krizne razmere in ekstremne situacije. Tako kot je nazorno pokazala kriza zaradi covida-19, se mora pozitivno pravo najprej samo prilagoditi, da se lahko šele v naslednjem koraku odzove na krizne razmere in ekstremne situacije. Katero pravilo medtem uporabiti, da se ljudje in institucije učinkovito spopadejo s krizo in se čim bolj izognejo najhujšemu?

Iz zgodovine in teorije naravnega prava je znano, da je javna varnost v kriznih razmerah in ekstremnih situacijah glavno merilo razumne presoje in pravičnosti. Zato bi morala odgovorna politika dobro prisluhniti temu, kar o javni varnosti govori Niinistöjevo poročilo. Karkoli bodo na varnostno in obrambno politiko vplivale velike reči v svetovni ureditvi, vključno z izvolitvijo novega predsednika ZDA, naravno pravo ali razumnost, h kateri po zgledu razsvetljenskih mislecev ponovno kličejo današnji razumniki, ohranja strateški potencial človeštva za razumno previdnost in pametno spremembo miselnosti v osebnostnem in institucionalnem pogledu tudi na področju nacionalne in skupne varnosti. Glede na razmere, naravno pravo in zdrav razum pritrjujeta, da za skupno varnost na lokalni, nacionalni in EU ravni ne zadoščata normativni okvir in institucionalno okolje – spremeniti moramo našo miselnost.

***

Mag. Bećir Kečanović, inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.