(GOSTUJOČE PERO) Družbeni pomen nevidnih inženirjev

Pobudo za ta zapis sem dobil ob slovesnosti, ki jo je konec novembra priredila Inženirska zbornica Slovenije, na kateri je pooblaščeni inženir dr. Viktor Markelj dobil nagrado za inženirsko odličnost. Sam sem kot dolgoletni in ustanovni član zbornice dobil naslov zaslužni član. Na slovesnosti so se predstavili tudi mlajši inženirji, ki so v zadnjem letu dni pridobili naslov pooblaščeni inženir. Svoj zahvalni govor sem zaključil z besedami: »Zbornici in njenemu članstvu želim veliko uspešnih aktivnosti, vsem nam pa tudi še boljše priznavanje poklica inženirja v družbi«.

Kot v posmeh temu mojemu stavku v naših medijih skoraj ni bilo omembe tega za celotno družbo pomembnega dogodka. Pa tudi ministri niso našli časa, da bi s svojo navzočnostjo potrdili, da razumejo pomen inženirjev v družbi.

Zato najprej – kaj sploh je inženir? Za to besedo najdemo v raznih slovarjih in enciklopedijah nekoliko različne opise, a vse bi lahko strnil v naslednjo definicijo: inženir je oseba, ki zasnuje ali zgradi nekaj z uporabo znanstvenih načel. Pri tem pa ima omejitve v praktičnosti uporabe, varnosti in stroških.

Beseda inženir izvira iz latinskega »ingenium«, ki pomeni bistrost. Že od začetka gre torej za dejavnost in pozneje poklic, ki ustvarja nekaj izvirno novega. Inženirje s takim ali drugačnim imenovanjem zasledimo že pri namakalnih sistemih na Eufratu, gradnji egipčanskih piramid, grških templjev, rimskih aren in akvaduktov. Tudi Leonardo da Vinci je bil predvsem inženir. Ime inženir se je sicer pojavilo pozneje, pri graditvi objektov se je dolgo uporabljal naziv arhitekt, saj gradbena stroka še ni bila ločena in priznana kot posebna.

Še nekaj zgodovine inženirstva in inženirjev na Slovenskem – opravičujem se tistim, ki to poznajo. Posamezne inženirje s pomembnimi dosežki najdemo že v 18. stoletju. Naj jih omenim le nekaj: Augustin Hallerstein (1703–1774) – diplomat, astronom in iznajditelj na Kitajskem, Josef Ressel (1793–1857) – izumitelj ladijskega vijaka; Jožef Mrak (1709–1786) – geodet, načrtovalec zgradb v idrijskem rudniku, načrtovalec »klavž«, velikih vodnih pregrad; pozneje v 19. stoletju Janez Puh (1862–1924) – konstruktor na področju avtomobilizma; Herman Potočnik - Nordung (1892–1929) – inženir osnovne astronavtike; v poznejšem obdobju pa vsaj še Milan Vidmar (1885–1962) – konstruktor energetskih transformatorjev.

Pohvalimo se tudi s kar pomembnimi inženirskimi dosežki. Od Leonardovih načrtov, kako bi Vipavo in Sočo uporabil za obrambno utrdbo pred vdorom barbarov, do Gruberjevega prekopa, Idrijskega rudnika in gradnje železnice Dunaj–Trst, ki je prinesla razmah industrije in inženirstva ter gradnjo hidroelektrarne Fala na Dravi (1913–1918), ki je bila takrat ena večjih na svetu.

Mladi rod moramo spomniti tudi na dosežke in izjemen razmah slovenskega inženirstva po drugi svetovni vojni, ki je prinesel rojstvo industrije na različnih področjih: kovinska industrija – Litostroj Metalna; metalurgija – Jesenice, Štore, Ravne; tekstilna – Maribor, Kranj; elektroindustija – Iskra, Energoinvest; gradnja prve avtoceste Vrhnika – Postojna; gradnja hidroelektrarn na rekah Dravi, Savi in Soči, termoelektrarn Trbovlje in Šoštanj; pozneje celoten avtocestni križ in Nuklearno elektrarno Krško ter visokonapetostno 400kV omrežje. Ne smemo pozabiti na inženirske dosežke na področju telekomunikacij in začetka računalništva (Iskra Delta). Moja generacija je imela izjemno srečo, da je sodelovala in se usposabljala pri tej gradnji in snovanju.

Slovenska inženirska tradicija je bogata in so ji v preteklosti tudi države priznale pomen za družbo kot nosilcu napredka. Tako je bila že v Avstro-Ogrski ustanovljena Tržaška inženirska zbornica leta 1913, po prvi svetovni vojni pa leta 1919 še Ljubljanska inženirska zbornica, ki je dobila državna pooblastila. Po drugi svetovni vojni je zbornica zamrla, nadomestila so jo Društva inženirjev in tehnikov, ki so se začela razkrajati na posamezna strokovna združenja. Šele leta 1996 je bila ponovno ustanovljena Inženirska zbornica Slovenije, ki je dobila nekaj državnih pooblastil na področju graditve objektov, in sicer izvajanje strokovnih izpitov s področja graditve objektov in vodenje imenika »pooblaščenih inženirjev« ter s tem povezan disciplinski nadzor nad pooblaščenimi inženirji pri projektiranju, nadzoru in vodenju del.

Velik prispevek k inženirski stroki so bile izobraževalne ustanove. Pred in še po prvi svetovni vojni so se naši inženirji šolali na Dunaju, v Pragi, Parizu. V Ljubljani je bila na temeljih prejšnjih jezuitskih šol in strokovne šole leta 1919 ustanovljena univerza, ki je imela tudi tehniško fakulteto. Iz nje so se v desetletjih izoblikovale posamezne fakultete po strokah, ki so dale tudi inženirje po ločenih specialnostih. Ta trend se nadaljuje tudi danes, saj so nastale nove univerze v Mariboru, Novi Gorici in Kopru ter vrsta visokih šol.

Po drugi svetovni vojni je bilo inženirjev zelo malo, na njihovo mesto pa so pogosto stopali dobro izobraženi tehniki (običajno petletno izobraževanje), sledilo je kar nekaj reform do sedanjega stanja, ko imamo tri stopnje inženirjev z nazivi: inženir – kot diplomant višje šole s praktičnimi strokovnimi znanji; diplomirani inženir – po visokošolskem triletnem programu; univerzitetni diplomirani inženir oziroma magister inženir – po petletnem univerzitetnem programu.

Pojasnil sem, kaj je inženir in kaj so ti v preteklosti pomenili, saj so bili vsekakor izenačeni z zdravniki, odvetniki, sodniki, duhovniki. Zdaj pa še nekaj kritičnih misli o sedanji vlogi inženirjev.

Najprej šolstvo. Možnosti šolanja za inženirja so velike, a morda celo preveč razpršene po posameznih strokah in ustanovah. Tako imamo veliko inženirjev s končano višjo šolo, ki komaj dosegajo znanje nekdanjih tehnikov, po drugi strani pa vsaj v nekaterih inženirskih strokah zelo malo – premalo fakultetno izobraženih inženirjev, saj tak petletni univerzitetni študij zahteva veliko napora in znanja ter se mu tudi zaradi ne zadostno priznane vloge in (danes seveda pomembnega) plačila mladi raje izognejo z vpisom na družboslovne smeri. Absurd je, da se na nekatere tehnične fakultete (ker iščejo študente in nimajo omejitev vpisa) vpisujejo dijaki s slabšimi zaključnimi ocenami in znanjem.

Kako naprej? Pri izjemnem razvoju tehnike sta mogoči, morda pa lahko celo sobivata, dve smeri; ena je ozka specializacija, druga temeljita osnovna tehniška izobrazba z neko osnovno delitvijo. Morda se bomo morali vrniti na drugo možnost. Znanje se tako hitro spreminja, da se morajo inženirji stalno izobraževati in specialistično znanje zelo kmalu zastari. Verjetno bo nujno specialistično (vsakokratno) znanje pridobivati v delovnem okolju. Zavedati se moramo tudi, da se zaposlitvene možnosti inženirjev zelo pogosto spreminjajo. Torej dobre podlage za posamezne osnovne stroke, predvsem za diplomirane in magistre inženirje.

Kako pa je s slabim odnosom družbe in države do inženirjev? Nimamo sindikata, ne grozimo s stavkami, večina nas ni zaposlenih v javni upravi. Smo premalo družbeno angažirani in posledično vplivni. Če nehamo projektirati, se bodo oddahnile upravne enote, ker se bo zmanjšal pripad vlog za izdajo gradbenega dovoljenja; če nehamo graditi, tudi ne bo vlog za izdajo uporabnega dovoljenja. Ne bo novih stavb, cest, mostov, vodovoda, kanalizacije … Dokler voda teče, luč sveti, promet poteka, da ne naštevam dalje, smo nevidni. Država nas ne opazi, razen ko nastopi kriza, kot je nastopila lani ob poplavah, nas ne sliši, ko jo opozarjamo na probleme in predlagamo spremembe predpisov z boljšimi rešitvami za družbo, nas ne vidi, ko dosegamo izjemne rezultate in nas zanje nagrajuje celo tujina.

Albert Einstein je povedal: »Znanstveniki raziskujejo to, kar že obstaja, inženirji ustvarjajo to, česar še ni.« Pomislimo: kdo nam bo danes in jutri omogočil trajnostno družbo, zeleni prehod, razogljičenje okolja, dal rešitve težav zaradi podnebnih sprememb? Inženirji. Inženirji, ki nas je vsak dan manj, saj se jih letno več upokoji, kot jih pridobi fakultetno izobrazbo. In le del zadnjih opravi strokovni izpit. Torej, kdo nam bo v prihodnje ustvarjal naše grajeno okolje, ko bomo počasi, a upoštevajoč dolgoletni trend, dolgoročno izumrli?

Družba se mora zavedati, da so inženirji gonilo realnega gospodarstva, tako na področju graditve, industrije, nasploh tehnologije in tudi najnovejših informacijskih tehnologij. Z nadaljnjim mačehovskim odnosom do inženirjev, kar je pokazala medijska in politična ignoranca v uvodu omenjenega dogodka ter kaže slaba komunikacija posameznih ministrstev z inženirji, nas tudi »uvoz s spodbudami« inženirjev iz tujine ne bo rešil.

Za zaključek zato poziv ne le družbi, ampak tudi in predvsem državi – ministrom, vladi in državnemu zboru: naj razmislijo, kako navdušiti mlade za inženirski poklic, če želimo, da ostanemo samozadostni in s tem neodvisni.

***

Ivan Leban, univ. dipl. inž. el.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.