Žóga

Ob izboru samostalnika žoga za besedo tedna je kar težko spregledati namig na starorimsko strategijo vladanja po načelu panem et circenses – kruha in iger. Z njo so vladajoče elite žéle naklonjenost javnosti, ne da bi se jim bilo treba izkazati z odličnostjo ali modrostjo. Izboru botruje odprtje evropskega moškega spektakla, v katerem bo športna industrija množice sicer nakrmila – a ne z brezplačno pšenico kot stari Rimljani, temveč – z oboževanimi podobami milijonarjev in idolov. Ob kričanju in mahanju z zastavami bo množica za nekaj časa pozabila na izbore v volilnih imenikih, začinjene z negativno selekcijo, ter na vse bolj drago in zahtevno vsakdanje življenje prisilno okoljsko odgovornega državljana.

Tudi na Euru 2024 bo (skoraj) vse okolju prijazno – prireditelji so uvedli (skoraj) brezplačen javni prevoz in možnost izposoje koles za ozaveščene množice. Na drugi strani bo angleška ekipa s sirom Harryjem Kanom na čelu s svojim letalom proizvedla več emisij kot povprečen zemljan v celem mesecu.

A ostanimo pri izbranki tedna: te dni bo v ospredju zlati zviz, ki mu Slovenci edini na svetu rečemo žoga; na tokratnem prvenstvu seveda iz recikliranega poliestra in s črnilom na vodni osnovi. Prireditelji so jo poimenovali Fussballliebe, po slovensko »ljubezen do nogometa«. Žogo smo v slovenščino sprejeli iz romanskih jezikov. O njej je romanist Šturm že leta 1928 zapisal, da se je njen sodobni pomen razvil šele v slovenščini »iz prvotnega pomena 'igra', ker je pač igra z žogo ena najbolj tipičnih, najbolj priljubljenih in najbolj razširjenih otroških iger«. Z žogo se med govorci slovenščine žal ni ohranil tudi simpatični žogobrc, ki danes velja le še za šaljivo sopomenko nevtralnega nogometaša ali nogometa, nič več samo »otroške igre« v trgovini z odraslimi.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Helena Dobrovoljc.