Vojščaka A in B – brata, ki sta želela vladati Tebam

Za nekatere poznavalce vrhov antičnega kiparstva sta to Eteokles in Polinejk ali kdaj tudi Tidej in Amfiaraj iz Sedmerice proti Tebam, za druge atenski kralj Erehtej in temu sovražni Tračan Evmolp, za tretje vojščaka z nekdanjega atenskega spomenika maratonski bitki v Delfih, četrti so njun izvor iskali v Olimpiji.

A tudi 50 let po odkritju njuni imeni ostajata nevtralni; slavna brona iz Riaceja se prav nič mitološko imenujeta A in B. V Italiji se pripravljajo na obletnico njunega odkritja, o katerem je pisal ves svet. Do njega je prišlo le dan po dopustniškem ferragostu leta 1972.

Pol stoletja od odkritja je dovolj, da sta plečata in bradata hrusta, predstavljena v antični herojski goloti in nekaj več kot naravni velikosti – A, ki predstavlja mlajšega moškega, meri 198 centimetrov, starejši B centimeter manj –, postala eden od simbolov Kalabrije in Nacionalnega arheološkega muzeja v Reggiu Calabria, kjer sta zdaj na ogled.

Njun nastanek postavljajo v čas okoli sredine 5. stoletja pred našim štetjem, kar je čas klasične dobe v grški umetnostni zgodovini in tudi čas zlate dobe Aten, Perikleja ter gradnje Partenona.

Tudi Ajshilovo tragedijo Sedmerica proti Tebam so prvič uprizorili tedaj, leta 467 pred našim štetjem. Gre za obdobje, ko je likovna umetnost na evropskih tleh prvič dosegla ideal, ki je zatem kot referenca sijal skozi naslednja stoletja in tisočletja ter preprečeval dokončen odmik od realističnega upodabljanja človeškega telesa oziroma narave. Če ti preteklost nalaga tak ideal, se od njega lahko korenito oddaljiš, a se k njemu v novih oblikah in z novimi možnostmi tudi vračaš. Tak razvoj pozna le umetnost Evrope.

Jonsko morje ju je vrnilo 16. avgusta 1972

Najpomembnejše starogrške bronaste kipe so v poznejših stoletjih najpogosteje pretopili ali pa so se porazgubili, največkrat so znani prek starorimskih marmornih kopij ali drugih upodobitev, denimo na kovancih. Ohranjenih je le peščica.

Vojščaka A in B je Jonsko morje vrnilo 16. avgusta leta 1972. Tedaj je kipa pred obalo Riaceja oziroma obmorske marine Riace na jugu italijanskega škornja na globini le osmih metrov odkril ljubiteljski potapljač Stefano Mariottini. Opazil je levico vojščaka A, edini element, ki je molel iz peščenega dna, sicer pa je eden od obeh kipov ležal na hrbtu, drugi pa na boku.

Potapljači oziroma karabinjerji so ju v naslednjih dneh dvignili na površje z vrvmi in zračnimi baloni. Prvo konservatorsko obravnavo so opravili v Nacionalnem arheološkem muzeju v Reggiu Calabria, temu je sledilo dolgoletno restavriranje v Firencah, kjer sta kipa leta 1980 v tamkajšnjem Arheološkem muzeju doživela tudi javno premiero. Leto zatem sta se na poti na jug Italije na pobudo tedanjega predsednika Italije Sandra Pertinija za nekaj časa zaustavila še na Kvirinalu.

Petdesetletnica odkritja bo v Reggiu Calabria, Riaceju in še kje minila v znamenju srečanj, razstav in arheoloških dogodkov, ob tem tudi projektov s področij vizualne umetnosti, stripa, digitalne in ulične umetnosti. Z njimi bodo razkošno opozorili na zgodbo, ki se je začela v morju, pravkar pa kandidira tudi za vstop na seznam Unescove kulturne dediščine. Kar v Italiji ni enostavno, saj ima z 58 lokacijami že zdaj največ vpisov med vsemi državami.

Več kot le dva kipa?

Herojska golota je bila v Grčiji tistega časa rezervirana za vizualiziranje bogov in herojev. Tudi sodobnih junakov, zmagovalcev kakih vsegrških iger, preostali je niso bili vredni. Tudi prvi celopostavni ženski akti so v zgodovino grške umetnosti vstopili šele, ko je bilo golih bogov in junakov že na pretek. ​

Na portalu bronzi50.it, ki so ga v Italiji vzpostavili ob petdesetletnici odkritja, izpostavljajo novejšo hipotezo, ki kipa iz Riaceja identificira s kipoma Eteokla in Polinejka, Ojdipovih sinov iz omenjene bratomorne zgodbe o Tebah, ki ju je v tako imenovanem strogem, zgodnjem klasičnem slogu ustvaril Pitagora. Ne znameniti matematik in filozof, pač pa kipar, ki je na Peloponezu in v kolonijah Velike Grčije – tesno je bil povezan z Rhegionom, prednikom današnjega Reggia Calabria – ustvarjal bronaste skulpture.

Nekatere sta opisala Rimljan Plinij iz 1. stoletja in Grk Pavzanij iz 2. stoletja. Vojščak A, menda edini ohranjeni kip iz klasične dobe, ki z razdraženo gesto kaže zobe, naj bi bil Polinejk, B, na katerem so identificirali sledi, ki kažejo, da ga je nekoč krasila čelada kraljev in tiranov, pa Eteokles. Bila naj bi del večje kompozicije skulptur, ki je prikazovala trenutek, v katerem poskuša njuna mati Jokasta preprečiti dvoboj bratov, ki sta oba želela vladati Tebam. Ker sta bila del kompozicije tudi njuna sestra Antigona in vedež Tejrezias, domnevajo, da bi moralo biti tudi bronov iz Riaceja pet. Za to hipotezo se je ogrel Daniele Castrizio z univerze v bližnji Messini.

Nove preiskave morskega dna

Ideja o tem, da je kipov več, se še ni polegla. Župan Riaceja Antonio Trifoli je konec lanskega leta napovedal novo obsežno podvodno arheološko preiskavo območja – lokacija odkritja je le dobrih 200 metrov pred obalo –, ob kateri navajajo tudi trditev Mariottinija, ki je že ob prijavi odkritja karabinjerjem izjavil, da je šlo za skupino kipov oziroma da je imel eden med njimi razprti roki in eno nogo pred drugo, kar seveda kipoma A in B ne ustreza. Da so v bližini zaznali kovinske predmete, so leta 2004 poročali tudi z ene od ameriških ladij. V letošnjem letu naj bi opravili tri faze preiskav in čas bo pokazal, ali bo kiparska abeceda v Riaceju segla dlje od prvih dveh črk.

Ob obletnici opozarjajo še na domnevo, ki se naslanja tudi na zapise starorimskega pesnika Publija Papinija Stacija iz 1. stoletja in omenjenega Pavzanija, in sicer da bi lahko bil izvor celotne skupine kipov z ikonografskim naslonom na Sedmerico proti Tebam peloponeški Argos, ki je s to dramo povezan kot kraj, kamor se je zatekel Polinejk po izgnanstvu. Preiskave so namreč v bližino Argosa postavile izvor gline, odkrite v notranjosti vojščaka A iz Riaceja, v tem mestu pa naj bi deloval tudi kipar Pitagora.

Rimljani naj bi celotno kiparsko skupino kot plen odpeljali v Rim, kjer je bila, sodeč po tej hipotezi, na ogled dolga stoletja. Potapljači so leta 1972 ob zapestju vojščaka A odkrili tudi del amfore iz prve polovice 4. stoletja, kar je raziskovalcem omogočilo še naslon na besedilo, ohranjeno v kodeksu Anthologia Palatina, ki omenja kipe iz term Zeuxippos v Konstantinoplu. Cesar Konstantin in njegov sin Konstancij sta v 4. stoletju tovrstne kipe iz Rima selila v »novi Rim«, ladja s kipi iz skupine »bratomora« pa naj bi na poti v Konstantinopel potonila.

Danes izpostavljajo tudi starodavno restavriranje. Že v času starega Rima so restavrirali vojščaka B. Desno roko in del leve so mu morali nadomestiti z novima, odlitima po originalu, »operacijo« pa so prekrili s patiniranjem s črno barvo, katere ostanki so vidni še danes.

Barvni kopiji v New Yorku

Kiparstvo antike je bilo sicer daleč od le črne in bele. Barve skulptur iz tistega časa so se v tisočletjih izgubile, poudarja Vinzenz Brinkmann, vodja oddelka za antiko v muzeju Liebieghaus v Frankfurtu in avtor razstave Chroma: antično kiparstvo v barvah, ki z izborom polikromiranih kopij slavnih antičnih kipov pravkar gostuje v newyorškem Metropolitanskem muzeju. Brinkmann se s pomočjo različnih tehnologij že leta posveča rekonstrukcijam izvirnega videza starogrškega kiparstva, ki je bilo daleč od današnjega purističnega, monokromnega pogleda nanj. To velja tudi za vojščaka iz Riaceja.

»Naša moderna percepcija je posledica estetike renesanse, ki je grške marmorne kipe naredila bele, bronaste pa črne. Ta zelo preprosta estetska shema predstavlja popolnoma napačno razumevanje. Ob branju antičnih virov in tedanjih avtorjev je takoj jasno, da so bile predvsem bronaste figure tako zelo realistične, da so bili ljudje, ko so se jim približali, šokirani, tudi prestrašeni, misleč, da bo kip vstal ali v naslednjem trenutku spregovoril. Grki so temu rekli mimesis, imitacija,« je povedal.

Del tega projekta je bila tudi rekonstrukcija izvirnega videza bronov iz Riaceja. Njuni kopiji, dopolnjeni ne le z barvami, pač pa tudi s čeladama, ščitoma in drugim orožjem, s kakršnim so bili oboroženi starogrški hopliti, sta trenutno v New Yorku med osrednjimi eksponati razstave, ki sodeč po Brinkmannu obiskovalce vrača v svet antike in izvirne percepcije tovrstne umetnosti. V sami Italiji pa ob obletnici odkritja predstavljajo novo rekonstrukcijo barv na primeru glave vojščaka A.