V nadaljevanju preberite:

Nejevera, začudenje in jeza, tudi cinizem, v katerega je kdo skril razočaranje. Vse to je spremljalo odpovedano razstavo ponaredkov svetovnih klasikov v Narodnem muzeju Slovenije. A to je le vrh ledene gore pri fenomenu ponarejanja, ki pri nas ni posebno tvegano početje. Prijav policiji je komaj kaj, še manj primerov dočaka epilog na sodišču, pristojnosti glede ustreznega ravnanja stroke ob odkritju ponarejanja pa ostajajo nedorečene.

Na področju sankcioniranja ponarejanja umetnin v Sloveniji tradicionalno velja rek, da brez tožnika ni sodnika, tisti, ki so vpleteni v samosvoj in izoliran slovenski trg umetnin, pa kot uspešen primer sodnega pregona tovrstnega kriminala iz časa slovenske samostojnosti že dolgo navajajo enega samega: primer ponarejanja del impresionistov, ki ga je prijavil pomemben, danes že pokojni zbiralec Zvone Taljat. Umrl je tudi ponarejevalec, slikar Marcel Valentini, ki je javno kariero gradil s povsem legalnim kopiranjem.

Kazenski pregon je prava redkost. K prijavljanju ponaredkov niso zavezani niti sodni cenilci niti muzealci niti galeristi. Nekateri med njimi z veseljem spregovorijo o najsočnejših primerih ponaredkov ali namerno napačnih atribucij v razponu od »velike mafije« do »malih rib«, a le »off the record«. Javnega izpostavljanja s konkretnimi navedbami ne želijo, v preteklosti smo kdaj kot argument slišal tudi, »da mi ne nastavijo bombe v galerijo«. Tako v prodajnih kot javnih galerijah lahko vodijo tehtno evidenco o razkrinkanih sumljivih umetniških delih, a le interno. Objava ni mogoča.

Ponaredkov ne manjka. Enega značilnih načinov »plavanja« malih rib v Slovenijo iz avstrijske smeri smo nedavno zasledili na eBayu, kjer so ponujali »antično olje Slovenca Matije Jame«. Izklicna cena je bila zgolj en evro, 19. junija, ko se je licitacija končala, pa je bila slika prodana za končni znesek le 405 evrov. Tovrstno delo bi bilo lahko, če bi bilo prepoznano kot avtentično, po mnenju enega tukajšnjih galeristov ocenjeno na okoli 15 tisočakov.