»Želela sva si še manjše hiše, le 60 kvadratnih metrov v vsakem nadstropju, saj sva veliko naokoli in veliko časa preživljava zunaj, pomembnejši se nama zdi vrt. Nisva si hotela naložiti prevelikega bremena, tudi na dolgi rok ne potrebujeva velike hiše. Takšna kvadratura nama povsem zadostuje, pomeni manj čiščenja in dolgoročnega vzdrževanja,« pripoveduje lastnica novogradnje na štajerskem koncu. Zasnoval jo je arhitekt Jan Pintar (biro Pintart), ki je naročnika – mlad par – naposled le prepričal, da sta se odločila za nekaj več kvadratnih metrov, da ne bi bilo vse preveč utesnjeno.

Za sodelovanje s Pintarjem sta se s partnerjem, kot pripoveduje sogovornica, ki je želela ostati neimenovana, odločila, ker ju z njim veže prijateljstvo. Če sodeluješ s kolegom, je po njenih besedah komunikacija lažja. »Zelo nama je všeč njegov slog arhitekture in oblikovanja. Je sodoben in vse je tako, kot mora biti, prostori so dobro izkoriščeni,« pojasnjuje izbiro.

Pločevinasta streha prinaša veliko oblikovalskih možnosti. Razširja se v fasadno oblogo, na hišo se pripenjata še nadstrešnica za avtomobil in kolesarnica iz istega materiala. FOTO: računalniški prikaz Pintart

Med elementi, ki sta si jih želela v bodočem domovanju – trenutno je v tretji gradbeni fazi in naj bi bilo končano prihodnje leto –, so bili veliko panoramsko okno ter položne stopnice, pod katerimi bi bila še možnost dodatnega shranjevalnega prostora.

»Vse preostalo sva prepustila arhitektu, saj poznava njegovo delo in mu zaupava, potem pa smo še skupaj sproti prilagajali stvari,« dodaja. Odločili so se za klasično gradnjo, arhitekt se montažni izogiba, kot pravi, kajti če nisi zadovoljen s tipskim projektom in kaj zasnuješ drugače, stroški nerazumno poskočijo. Res, da je montažna hiša postavljena precej hitreje, a kaj je nekaj mesecev več za gradnjo proti več desetletjem, ko bo nekdo bival v hiši.

Odpreti v naravo

Na parceli, ki sta jo naročnika dobila – del so je zaradi velikosti prodali –, je arhitekt poskušal izrabiti vse potenciale okolice, predvsem pa hišo s pogledi čim bolj odpreti v naravo; tod se razširjajo gozd in vinogradi. Hiša stoji na koncu naselja, na lepi lokaciji, a v neposredni bližini regionalne ceste. Po arhitektovih besedah so pri vsaki lokaciji omejitve, pa naj so to predpisi ali sosednje hiše in orientacija. Ta je ključna tako za naravno osvetlitev prostorov kot za njihovo ogrevanje in hlajenje.

Ključnega pomena je bilo, da je osrednji bivalni prostor povezan in velik, saj se človek tam največ zadržuje. FOTO: računalniški prikaz Pintart

»V pritličju smo naredili veliko okenskih odprtin ravno zato, ker smo hišo želeli čim bolj povezati z naravo. V zgornji etaži pa so tri spalnice, garderoba in kopalnica,« na kratko povzema razporeditev. Ključnega pomena je bilo, nadaljuje, da je osrednji bivalni prostor povezan in velik, kolikor je le mogoče znotraj začrtanih 70 kvadratnih metrov, saj se človek tam največ zadržuje. Poleg tega je bilo v tem prostoru po njegovih besedah pomembno usmerjati poglede, da se torej ti v vseh sobah odpirajo proti zelenju.

Na severni strani je zasnoval samo eno okno. Tako se je odločil, da okrni poglede proti sosedom, pa tudi zaradi ekonomike, saj severna stran ni nikoli osončena. Po njegovih besedah bi, kljub temu da so današnje hiše energijsko varčne z več okenskimi odprtinami, pozimi imeli več izgub, s severa tudi ni prav veliko naravne svetlobe. Tako se največje okno v hiši, ki ga bo poleti mogoče odpreti in zabrisati mejo med znotraj in zunaj, odpira proti jugozahodu.

Pa ne bo ob vse bolj vročih poletjih zato v hiši prevroče? »Tako smo se odločili, da bi pridobili čim več svetlobe in v hladnejši polovici leta tudi naravno ogrevali notranjost, pozimi, ko je velik primanjkljaj naravne svetlobe in toplote, bo to zelo dobrodošlo.

Za poleti pa so predvidena senčila na zunanji strani. Hiša je zgrajena, ima že vgrajeno stavbno pohištvo, in kot pravita naročnika, se ne pregreva. Vročina uhaja iz dnevnega prostora čez stopnišče, zato lahko z odprtjem oken v nadstropju zagotavljamo naravno prezračevanje. Je pa nad teraso na južni strani v pritličju predvidena postavitev pergole, ki bo gotovo pobrala nekaj svetlobe, hkrati pa senčila polovico hiše,« še dodaja arhitekt.

Na parceli, ki sta jo naročnika dobila – del so je zaradi velikosti prodali –, je arhitekt skušal izrabiti vse potenciale okolice, predvsem pa hišo s pogledi čim bolj odpreti v naravo. FOTO: računalniški prikaz Pintart

Temno sivi zgornji del

Zgornja polovica je tako rekoč potopljena v temno sivo pločevino; v takšni barvi je nekaj okoliških objektov, všeč pa je bila tudi investitorjem. Po arhitektovih besedah prezračevalni sloj in dvajsetcentimetrska toplotna izolacija preprečujeta segrevanje, pločevina ima tudi določene prednosti, čeprav ni ravno najcenejša izbira. »Je lahka, trajni material, zahteva minimalno vzdrževanje, odlikuje jo preprosta montaža.

Poleg tega hiši poklanja zanimivo teksturo, ki se čez dan spreminja, s čimer se na fasadi ustvari igra svetlobe in sence. Pločevinasta streha prinaša mnogo oblikovalskih možnosti, v tem primeru smo streho razširili v fasadno oblogo, na hišo se pripenjata še nadstrešnica za avtomobil in kolesarnica iz istega materiala, zaradi česar vse skupaj deluje kot celota,« pojasnjuje sogovornik.

Želel je namreč, da podobe hiše ne prekinjajo napušči, z enovitim zgornjim delom je po njegovem videti bolj kompaktna in nižja. Ali nimajo napušči, značilni za naše kraje, tudi svoje funkcije, varujejo pred dežjem in soncem?

Kot odgovarja arhitekt, napušči pritličnemu delu hiše ne bi pomagali dosti. Pogosto dežuje postrani in piha veter. Sam tradicijo prepoznava v naklonu strehe. Sicer pa so nadstrešek za avtomobil in kolesarnico postavili na vzhod parcele kot vizualno in zvočno bariero proti cesti in tako ohranili intimno vrta.

Naravni materiali, ki se prepletajo skozi prostore

Pri opremi notranjosti se je Jan Pintar osredotočil na naravne materiale, ki se prepletajo skozi vse prostore. Z lesenimi oblogami in pohištvom je skušal zagotoviti toplino, harmonijo pa dosegel s teracem manjše granulacije in svetlejšim kamnom v kuhinji, ki je v resnici tako imenovani tehnični kamen, in ne pravi. Gre za tovarniško izdelan kompozit v imitaciji naravnega kamna, a je toplotno veliko bolj vzdržljiv in ni porozen.

Če se na pravem kamnu polije vino, lahko ostanejo trajni madeži, naravni kamen bi moral biti za večje razpone veliko debelejši, težji ter zahteva več logistike. »Tudi teraco mi je všeč, ker je enovit, hkrati pa se na njem ne vidi umazanija, pri keramičnih ploščicah, denimo, fuge vizualno delijo prostor, hkrati pa se sčasoma umažejo,« še pojasnjuje.

Interier bo zaznamoval hrastov furnir, ki bo, kot je značilno za Pintarjeve projekte, uporabljen tudi na stenskih oblogah, za katere se pogosto odloča tako zaradi akustike kot topline in predvsem oblikovne pestrosti. V perforirane obloge, denimo, je mogoče brez vrtanja vstaviti moznike in nanje obesiti oblačila.

Toda do tja je še kar nekaj mesecev in predvsem dela, a po besedah naročnice sta s partnerjem do zdaj imela srečo z mojstri. »Je pa tako, da moraš biti pri gradnji hiše nenehno prisoten in pozoren, moj partner je ves čas pri telefonu, da usklajuje mojstre. Potrebne je res veliko potrpežljivosti,« ugotavlja.

Glede na svoje izkušnje svetuje, da je treba pri gradnji lastnega doma poslušati predvsem sebe in svoje želje, četudi marsikdo skuša vsiliti svoje poglede. »V najinem primeru bi bila to graščina z velikim sadovnjakom in igriščem, midva pa si tega ne želiva. Še vedno je dovolj prostora za drevesa in za košarkarski koš, če bodo kdaj otroci. Drugega pa ne potrebuješ,« je neomajna sogovornica.

A tudi arhitekt pozdravlja racionalno potezo. Mnoge hiše v Sloveniji so predimenzionirane, stroški sprotnega in dolgoročnega vzdrževanja previsoki, čiščenje in vzdrževanje vrta prenaporni. Še zlasti ko se otroci odselijo, starši pa ostarijo.

Enodružinska hiša

Investitor: zasebni

Velikost parcele: 600 m²

Velikost hiše: 140 m²

Časovnica: 2022–2024

Zasnova, tudi interierja: Jan Pintar (Pintart)