Hiša, ki se lahko spremeni v eno samo sobo

»V mislih sva imela povsem klasično hišo, dvokapnico z dnevno sobo in kuhinjo v pritličju ter spalnico in otroškima sobama v prvem nadstropju. Nič posebnega ali vpadljivega. Potem pa so arhitekti poleg načrtov za dve takšni hiši na najino veliko presenečenje prinesli tudi nekaj povsem drugačnega: zasnovo pritlične hiše z velikimi steklenimi površinami. Ko sva si dobro ogledala tloris, sva tako rekoč v hipu ugotovila, da je to to,« naročnica Polona Marolt opisuje hitro odločitev precej življenjskega pomena.

Po njenih besedah je bila zanju z možem odločitev precej drzna, v očeh njunih bližnjih je obveljala celo za malce noro, toda v tega pol leta, odkar so se vselili v svoj novi dom, se je le še potrdilo, da je bila prava. »Zelo smo zadovoljni, in če bi se morala še enkrat odločiti, bi gotovo izbrala enako, zlasti ker se je pokazalo, kako enostavno je živeti v pritlični hiši, kako praktična je že pri tako nepomembnih opravkih, kot je zložiti prtljago v avtomobil,« pripoveduje sogovornica, mama dveh deklic. Toda atrijsko hišo so si lahko privoščili, ker je bila parcela dovolj velika, čemur pritrjuje tudi eden od avtorjev idejne zasnove, Boštjan Gabrijelčič iz biroja Arhitektura.



»Dvoetažna hiša se nam na območju Barja, kjer je mehek teren, ni zdela najboljša rešitev. Navezali smo se na gradbene izkušnje pri atrijskih hišah v bližnjih Murglah, poleg tega je bila pritlična hiša v resnici tudi najustreznejši odgovor na želje in potrebe naročnikov in njihovo predstavo o načinu bivanja,« je pojasnil arhitekt.
V pritlični hiši s prilagodljivo zasnovo pridobimo več uporabnega prostora, saj odpadejo stopnišča in pogosto neuporabni hodniki. Pri tej hiši mlade družine so v povezovalnem delu, med spalnim in bivalnim, tako med drugim pridobili prostor za domačo pisarno in utiliti.
 

V obliki črke U

Hiša je na prvi pogled videti kot enostaven, nizek pravokotnik, dolg 22 in širok 13 metrov, v resnici pa je zasnovana v obliki črke U. Okoli atrija so nanizani vsi prostori; tako se osrednji dnevni prostor čezenj spogleduje s spalnimi, prav ta razgled pa je sogovornici zelo všeč, saj že od daleč lahko vidi, kaj počneta deklici. In poleti, ko vse odprejo, se celotna hiša spremeni v eno samo prehodno sobo, ki se tako z uradnih 170 poveča na kakšnih 200 kvadratnih metrov. Atrij še čaka na končno podobo; avtorji so si jo zamislili s tlakovanjem iz tikovega lesa in zasaditvijo v koritih, ki bo poleg zaves prestrezala ta, zdaj zelo jasen razgled iz vseh prostorov v vse. In bo aktualna postala predvsem, ko bosta deklici prišli v najstniška leta.



Kot ugotavljata naročnika, je hiša res optimalno zasnovana in orientirana. Poleti je prijetno zasenčena, saj se sonce v tem letnem času povzpne visoko čez hišo, pozimi pa, kot sta zadovoljno ugotavljala že med gradnjo, sončni žarki prodrejo globoko v njeno notranjost in jo prijetno osvetlijo in ogrejejo. Kaj pa tako velike steklene površine pomenijo v vročih poletnih dneh? »Ko je bilo zelo vroče, smo v dnevnem prostoru res morali prižgati klimatsko napravo. Vendar je tako le nekaj dni v letu. Sicer pa priznam, da smo se morali velikih steklenih odprtin na začetku kar malo navaditi. Kljub temu, da imamo tako zunanja kot notranja senčila in da smo nekaj časa prebivali na Švedskem, kjer živijo tako rekoč vsem na očeh in svojega življenja ne skrivajo za zavesami. Zdaj se o tem sploh več ne sprašujemo,« je povedala.


 

Večje steklene površine podražijo projekt

Velike steklene površine imajo svojo ceno, je pritrdil arhitekt Boštjan Gabrijelčič. Če bi vgradili takšne brez prečk, kakršne so najprej predvideli, bi močno podražile projekt, celo za več, kot so mislili, zato so jih razdelili na manjše dele. A v skupnem seštevku jih ni veliko več, kot jih premore kakšna bolj običajno zasnovana hiša enake velikosti. Objekt je zgrajen klasično iz opeke in betona, saj je bila ta vrsta gradnje, glede na ponudbe, za 20 do 25 odstotkov cenejša od montažne gradnje po meri. Po prepričanju arhitektov iz družinskega biroja Arhitektura je klasična gradnja na dolgi rok tudi bolj trajnostna, saj se počasneje stara kot montažni objekti. »Primernejša se nam zdi predvsem na Barju, kjer je veliko vlage in visoka podtalnica. Z dobro izolacijo nam je uspelo zgraditi varčen objekt. Ogreva se s toplotno črpalko,« razlaga Gabrijelčič.



Po njegovem opažanju prihajajo naročniki marsikdaj z že izoblikovano predstavo o tem, kakšna naj bo zunanja podoba hiše. A kot poudarja arhitekt, je zunanji videz objekta šele posledica notranje zasnove. »Na prvem mestu je snovanje ustrezno razporejenih in opremljenih notranjih prostorov, saj kot pogosto ponavljamo arhitekti, je vsaka hiša drugačna zaradi zgodbe in načina bivanja ljudi, ki v njej živijo. Kot je drugačna tudi lokacija, kontekst, kamor je umeščena. Opažamo, da si naročniki želijo velike spalnice in kopalnice, medtem ko so osrednji bivalni prostori zamišljeni običajno bolj skromno, čeprav se prav tam odvija večji del družinskega ali partnerskega življenja,« je strokovna opazka, ki jo kaže upoštevati.

Naročnica nam je kot nasvet graditeljem zaupala, da vsekakor priporoča pritlično hišo, saj precej olajša življenje. »Mi se imamo tu res fino,« je še dodala. Nad njihovim novim domom sta najbolj navdušeni najmlajši članici družine, saj imata, tudi kadar dežuje, veliko prostora za igro in tekanje. Ob njunem nenehnem puščanju sledi vsepovsod pa mama ugotavlja, da je tudi mnogo lažje čistiti steklo kot beliti stene. Še več, kupili so barvice za steklo in tako lahko brez zadržkov ustvarjata, tako da se pri pogledih skozi velika okna kažejo njuni vedno novi in drugačni vzorci in slikarije.